Žuželke in pajki

Če se vam bo začelo ob tem članku dozdevati, da so ustvarjalci filmskih grozljivk dobili navdih za vsakovrstne stvore zastrašujočega videza prav v svetu členonožcev, ne bodite presenečeni. Še zlasti makroposnetki pajkov na naslednjih straneh delujejo strašljivo. Pa čeprav gre večinoma za zgolj kakšen centimeter velika bitjeca, ki jih s prostim očesom nikoli ne ugledamo v vseh podrobnostih, kakršne so vidne na teh posnetkih. To je bil tudi razlog, da je nastal ta niz fotografij. “Korenine mojega zanimanja za makrofotografijo segajo na začetek 80. let, ko sem, takrat še srednješolec, kupil rabljen fotoaparat,” pravi njihov avtor Marjan Hren. “Imel je tudi makroobročke in nekoč mi je uspelo napraviti bližnji posnetek ose, ki me je čisto navdušil in mi odprl oči za to vrsto fotografije.” A takrat za ukvarjanje z njo ni bilo prave možnosti: “Tehnologija je bila na veliko nižji stopnji kot danes, pa tudi denarja in časa ni bilo.”

Hren se je v naslednjih desetletjih s fotografijo ukvarjal bolj ali manj redno, zadnja leta, ko so otroci zrasli, pa se je posvetil prav tej zvrsti. Končno je imel čas za konjička – fotografija je zanj namreč prav to. “Sem kuhar in delam nedaleč od doma, v Zrečah, ure, ki jih posvetim fotografiji, pa so zame čas odklopa od službe.”Žuželke, členonožci s tremi pari nog, so osuplji­ve živali. Njihovi predniki so bili pred približno 600 milijoni let prve živali, ki so zapustile vodno okolje in se prilagodile življenju na kopnem. Nji­hovi potomci so se razmnožili kot svetopisemske kobilice in danes je, če navedemo nekaj enciklo­pedičnih podatkov, znanih več kot milijon vrst žuželk, kar je dobra polovica znanih vrst živih bitij. Še neprimerno več naj bi bilo neznanih vrst – vrtoglavih pet do šest milijonov. Vsak človeški prebivalec planeta – zdaj nas je že osem milijard – naj bi imel kakšnih 200 milijonov žuželčjih so­potnikov. Zato se zdi, da celo možnost preživetja globalne jedrske katastrofe ne bi bila vprašljiva – v času hladne vojne, ko je ljudi preveval strah, da bi izbruhnil vseuničujoči spopad med ZDA in Sovjetsko zvezo, je bilo slišati mnenje, da bi bile žuželke edina živa bitja, ki bi ta spopad preživela.

“Pri takšnih mnenjih moramo biti previdni, čeprav imajo nekaj realne podlage,” pravi biolog dr. Gregor Belušič z Oddelka za biologijo na Bio­tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. “Zaradi velike vrstne pestrosti je verjetnost, da bi neka­tere vrste preživele, res večja. Vsaj za preživetje neposrednih učinkov sevanja to lahko rečemo. Kolega iz Anglije je na primer v sinhrotronu slikal delovanje gibljivih delov v glavi vinske mušice, pri čemer je prejela odmerek sevanja, ki bi bil za človeka smrten, mušica pa ga je preživela. Ampak odgovor biologa bi bil, da bi bila taka katastrofa pogubna za celoten ekosistem. Tudi vrste, ki so morda odpornejše proti neposrednim učinkom radioaktivnega sevanja, bi zaradi propada habitata in odvisnosti od drugih vrst prej ali slej izumrle.”Prav krčenje habitatov je eden od razlogov, da je po ocenah kar 40 odstotkov znanih vrst žuželk danes ogroženih – območja, kjer živijo, se zmanjšujejo, številnost populacij prav tako. Pod­nebje se spreminja, dr. Belušič, ki se raziskovalno posveča zlasti dnevnim metuljem, pa opozarja tudi na strupe. “O toksinih, pesticidih in drugih kemičnih snoveh, ki jih spuščamo v okolje in prizadenejo življenjski cikel žuželk, vemo veliko premalo, zagotovo pa jim mnogi škodijo.” Učinki prepletajočih se dejavnikov, ki ogrožajo žuželke, so za številne pogubni.