Znanstveno o marihuani

Človeštvo spremlja že od pradavnine. V gomilnih grobiščih v Sibiriji so našli zoglenela semena iz obdobja 3000 let pr. n. š. Kitajci so pripravek iz konoplje, danes splošno znan kot marihuana, za zdravilo uporabljali že pred več tisoč leti. Konoplja je tudi zelo ameriška – tako ameriška kot George Washington, ki jo je gojil na svojem posestvu Mount Vernon. V ameriški zgodovini je bila večinoma dovoljena in so jo pogosto uporabljali za pripravo različnih tinktur in izvlečkov. Potem pa so se v medijih začeli pojavljati naslovi kot: Marihuana, morilka mladine; Trava ubijalka, Vstopnica za trde droge. Rastlina je bila skoraj 70 let v nemilosti in ustavili so tudi večino znanstvenih raziskav, povezanih z njo. Leta

1970 je ameriška zvezna vlada še dodatno otežila raziskovanje marihuane, saj jo je uvrstila na seznam mamil iz I. skupine – vanjo sodijo nevarne snovi brez pravih možnosti za medicinsko rabo, pri katerih obstaja velika nevarnost zlorabe – skupaj s heroinom. Vsi, ki so v Ameriki širili znanje o konoplji, so bili ožigosani za prestopnike. Vendar si danes z njo vse več ljudi pomaga iz težav, zato doživlja znanost, ki se posveča konoplji, pravi prerod. Kaže, da ta nekoč prepovedana rastlina preseneča na vsakem koraku. Čeprav je marihuana še vedno na seznamu nevarnih drog, se Vivek Murthy, mož, ki je pri ameriški vladi odgovoren za obveščanje javnosti o zdravstvenih vprašanjih, zanima za raziskave o njej, ker prvi izsledki kažejo, da bi lahko bila “koristna pri nekaterih zdravstvenih težavah in simptomih”.

V 23 ameriških zveznih državah, pa tudi v Kolumbijskem okrožju se lahko pripravki iz konoplje zakonito uporabljajo v medicinske namene in večina Američanov se strinja z legalizacijo za rekreativno rabo. Tudi v drugih državah spreminjajo mnenje o marihuani. V Urugvaju so glasovali za legalizacijo. Portugalska jo je dekriminalizirala. Izrael, Kanada in Nizozemska imajo programe za omogočanje medicinske rabe, poleg tega je zadnja leta v več državah dovoljeno imeti marihuano pri sebi za osebno rabo. Marihuana je vse bolj prisotna, njen nezgrešljivi in čedalje manj zaznavni vonj visi v zraku. Ja, kajenje lahko povzroči prehodno smejalno bolezen, zamaknjenost, pozabljanje dogodkov izpred dveh sekund in neverjetno potrebo po smokijih. Čeprav za zdaj še ni podatkov, da bi kdo umrl zaradi prevelikega odmerka, je marihuana – posebno v današnjih obilnih količinah – tudi močno in v nekaterih okoliščinah škodljivo mamilo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Vseeno si številni ljudje s konopljo lajšajo bolečine, izboljšujejo tek, blažijo različne udarce in pretrese, ki jih prinaša življenje. Zagovorniki marihuane zatrjujejo, da jim je v pomoč pri spoprijemanju s stresom. Kaže, da je uporabna tudi kot analgetik, antiemetik, bronhodilatator in protivnetno zdravilo. Lahko pomaga pri trdovratnem kolcanju. Spojine iz te rastline, trdijo nekateri znanstveniki, morda pomagajo uravnavati ključna dogajanja v telesu – na primer varujejo možgane pred poškodbami, krepijo imunski sistem ali pomagajo pri “izbrisu spomina” po tragičnih dogodkih. Hkrati z očitnim prizadevanjem, da bi konopljo čim prej začeli obravnavati kot nekaj vsakdanjega, jo obdavčili, umestili v pravilnike, uzakonili in spremenili v izdelek za široko porabo, se porajajo pomembna vprašanja. Kaj se dogaja v tej rastlini? Kako marihuana v resnici vpliva na človeško telo in možgane? Kaj bi nam lahko kemične snovi iz nje povedale o delovanju živčevja? Bi lahko iz teh kemičnih snovi naredili koristna zdravila?

Če bi nam konoplja skušala kaj povedati, kaj bi to bilo?

KEMIK
Zlata jama

Do sredine 20. stoletja znanost ni imela pojma o marihuani. Kaj je v njej in kako deluje, je bila velika uganka. Zaradi nezakonitega statusa in oblatene podobe so le redki znanstveniki tvegali ugled z raziskavami o njej.

Nato pa se je mlad organski kemik Raphael Mechoulam, ki je delal na Weizmannovem inštitutu zunaj Tel Aviva, nekega dne leta 1963 odločil poglobiti v kemično sestavo konoplje. Zdelo se mu je zanimivo, da čeprav morfin iz opija pridobivajo že od leta 1805 in kokain iz kokinih listov od leta 1855, znanstveniki takrat sploh niso vedeli, kaj je glavna psihoaktivna sestavina marihuane. “Zanje je bila zgolj rastlina,” je povedal Mechoulam, ki je zdaj star 84 let. “Zmešnjava nedoločenih spojin.” Obrnil se je na izraelsko policijo in nabavil pet kilogramov zaplenjenega libanonskega hašiša – pripravka iz žleznih laskov konoplje. Z raziskovalno skupino je osamil – in včasih tudi sintetiziral – celo vrsto snovi, ki jih je nato posamič injiciral azijskim makakom. Opazen učinek je imela samo ena. “Večinoma so makaki precej nasilna bitja,” je dejal. Po injekciji te spojine pa so postali izredno mirni. “Pomirjeni, bi rekel,” se je hehetajoč spominjal. Z nadaljnjimi raziskavami so ugotovili, kar danes vemo vsi: ta spojina je glavna učinkovina rastline, njeno psihoaktivno bistvo – tisto, kar povzroči vznesenost. Mechoulam je skupaj s sodelavcem odkril tetrahidrokanabinol (THC), pod njegovim vodstvom pa je skupina ugotovila tudi kemično zgradbo kanabidiola (CBD), še ene ključne sestavine marihuane, ki veliko obeta v medicini in nima psihoaktivnega učinka.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zaradi teh in številnih drugih dosežkov Mechoulam uživa sloves patriarha znanosti o konoplji. Mož bolgarskega rodu je sicer ugleden član Izraelske akademije znanosti in umetnosti ter zaslužni profesor v Medicinskem centru Hadassah pri Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, kjer še vedno vodi laboratorij. Konopljo je preučeval tako rekoč vse življenje in jo naklonjeno imenuje “zlata jama za medicino, ki čaka, da jo odkrijejo”. Je avtor več kot 400 znanstvenih člankov in nosilec približno 25 patentov, njegovo delo pa je spodbudilo nastanek svetovne subkulture raziskovanja konoplje. Kljub trditvam, da je ni nikoli kadil, ima v svetu njenih privržencev status zvezdnika in prejme osupljivo veliko pošte navdušencev. “Vsega ste krivi vi,” sem mu poočital, ko sva se sestala v njegovi pisarni, polni knjig in priznanj, da bi se pogovorila o naraščajočem zanimanju za raziskave, posvečene marihuani. “Mea culpa!” je odvrnil z nasmeškom. Izrael ima enega najnaprednejših programov medicinske rabe marihuane. Mechoulam je imel ključno vlogo pri pripravi tega programa in je ponosen na njegovo uspešnost. Več kot 20.000 bolnikov ima dovoljenje za rabo marihuane pri zdravljenju bolezni, kot so glavkom, Crohnova bolezen, različna vnetja, inapetenca, Tourettov sindrom in astma.

Kljub vsemu ni preveč navdušen nad legalizacijo konoplje v rekreativne namene. Sicer ne odobrava aretacij zaradi posesti te droge, vendar vztraja, da marihuana “ni nedolžna stvar” – sploh pa ne za mlade. Navaja izsledke raziskav, ki kažejo, da lahko daljša raba marihuane z visoko vsebnostjo THC vpliva na razvoj možganov. Pri nekaterih privede do resnih in izčrpavajočih napadov tesnobe. Poudarja tudi, da lahko marihuana glede na izsledke raziskav sproži shizofrenijo pri ljudeh, genetsko nagnjenih k tej bolezni.

Če bi bilo po njegovem, bi podatke, ki bi nam jih pomagala pridobivati tudi pogosto neodgovorno nespametna kultura rekreativne rabe marihuane, uporabili za resnejše in pogumnejše sprejemanje konoplje – vendar samo za medicinske namene, s strogim nadzorom in z neutrudnim nadaljnjim raziskovanjem vred. “Ta trenutek,” je potožil, “ljudje ne vedo, kaj dobijo. V medicini pa mora biti vse količinsko določeno. Če stvari ne moreš izmeriti, to ni znanost.” Leta 1992 je Mechoulama brskanje za merljivimi podatki pripeljalo od rastline do skritih kotičkov človeških možganov. Tistega leta je skupaj s številnimi sodelavci odkril nekaj zelo nenavadnega. Osamili so kemično snov, ki se veže na isti receptor v možganih kot THC. Mechoulam jo je poimenoval anandamid – v sanskrtu to pomeni “vzvišena radost”.

Od takrat so odkrili še številne druge tako imenovane endokanabinoide in njihove receptorje. Znanstveniki so ugotovili, da endokanabinoidi delujejo v posebnem živčnem omrežju, podobno kot endorfini, serotonin in dopamin. Izkazalo se je, da telesna vadba zviša raven endokanabinoidov v možganih in po Mechoulamovih besedah “to verjetno povzroči tisto, čemur tekaški navdušenci pravijo ‘zadet od teka’”. Te spojine, je razlagal naprej, dozdevno igrajo pomembno vlogo pri tako temeljnih procesih, kot so pomnjenje, ravnotežje, gibanje, imunsko zdravje in nevroprotekcija.

Farmacevtske družbe, ki izdelujejo zdravila na osnovi konoplje, navadno želijo osamiti posamezne spojine iz rastline. Vendar Mechoulam predvideva, da bi te kemične snovi veliko bolje delovale v povezavi z drugimi spojinami iz marihuane. Temu pravi učinek vzajemnosti in je le ena od številnih konopljinih skrivnosti, zaradi katerih bi bilo po njegovem nadaljnje raziskovanje nujno.

“Vse to je samo začetek,” je dejal, “in zelo mi je žal, da za delo na tem področju nimam na voljo še enega življenja. Nemara bomo nekoč ugotovili, da kanabinoidi tako ali drugače delujejo pri vseh človeških boleznih.”