Znanost o podaljševanju življenja

Znanstveniki so izjemno uspešni pri podaljševanju življenja mišim.

Rapamicin, ki ga zdravniki pogosto predpisujejo za preprečevanje zavrnitve organa po presaditvi, podaljša pričakovano življenjsko dobo miši srednjih let kar za 60 odstotkov. Zdravila, imenovana senolitiki, pomagajo starim mišim, da ostanejo čile še dolgo po tem, ko njihove vrstnice poginejo. Zdravili za sladkorno bolezen metformin in akarboza, skrajno omejevanje kalorij in drugi ukrepi – po podatkih enega od vlagateljev v biotehnologijo jih je približno 90 – omogočajo, da miši po laboratorijskih kletkah tekajo še dolgo po izteku siceršnjega “roka trajanja”. Najnovejša prizadevanja se osredotočajo na sam proces staranja – lotili naj bi se ga tako, da bi stare celice reprogramirali in bi se vrnile v mlajše stanje.

“Če ste miš, ste srečno bitje, saj vam lahko življenjsko dobo podaljšajo na veliko načinov,” pravi Cynthia Kenyon, molekularna biologinja, ki je s prelomnim delom pred desetletji utrla pot sedanjim mrzličnim raziskovalnim prizadevanjem. “In res se dolgožive miši zdijo zelo srečne.” Kaj pa mi? Koliko lahko znanstveniki podaljšajo človekovo življenjsko dobo? In kako daleč naj bi pri tem šli? Od leta 1900 do 2020 se je pričakovana človeška življenjska doba več kot podvojila – na 73,4 leta. Toda to izjemno podaljšanje je imelo svojo ceno: velikanski porast kroničnih in degenerativnih bolezni. Staranje ostaja najpomembnejši dejavnik tveganja za raka, srčne bolezni, Alzheimerjevo bolezen, sladkorno bolezen tipa 2, artritis, pljučne bolezni in tako rekoč vse druge najpogostejše bolezni. Težko si predstavljamo, da bi kdo želel živeti dlje, če bi to pomenilo samo več let betežnosti in odvisnosti od drugih.

Toda če bomo na podlagi poskusov na miših razvili zdravila, s katerimi bo v celicah mogoče odpraviti molekulsko in biokemično škodo, ki je vzrok številnih zdravstvenih težav v starosti, ali bomo iznašli terapije za upočasnitev ali, še bolje, preprečitev tega neurejenega kopičenja, bo veliko več ljudi doseglo starost, višjo od 80 ali 90 let. Pri tem pa jih ne bodo pestile bolečine in bolezni, zaradi katerih utegnejo biti ta pridobljena leta pirova zmaga. Več ljudi bi lahko dočakalo tudi 120 do 125 let, kar naj bi bila najdaljša mogoča človekova naravna življenjska doba. Tem letom se približajo le zelo redki. V industrijsko razvitih državah doseže starostno mejo 100 let približno en človek od 6000, eden od petih milijonov pa 110 let.

Dosedanja rekorderka Jeanne Calment iz Francije je umrla leta 1997 v starosti 122 let in 164 dni.
A zdi se, da je mogoče življenjske procese pri ljudeh izboljšati in tako zagotoviti večjo dolgoživost. Tistega, ki bi mu to uspelo, čaka nepredstavljivo bogastvo. Zato ni čudno, da so raziskave deležne milijardnih vlaganj. Pot je utiral Google, ki je leta 2013 ustanovil podjetje Calico Life Sciences in Kenyonovo imenoval za podpredsednico, odgovorno za raziskave o staranju. Zadnjih nekaj let so v panogo vlagali tehnološki mogotci, kriptomilijonarji, ki so obogateli čez noč, in pred kratkim tudi člani savdske kraljeve rodbine. Zdi se, da vsi, ki ne vedo, kam z denarjem, stavijo na naslednji – ali pravzaprav prvi – veliki uspeh na področju zaviranja staranja.

Raziskave na živalih ponujajo prepričljive dokaze, da skrajno omejevanje kalorij podaljšuje življenjsko dobo. Vendar je enako skrajno težko ugotoviti, ali to velja tudi za ljudi. Nacionalni inštitut za staranje je začel pred dvema desetletjema izvajati obsežno raziskavo, z njo je meril učinke načina prehranjevanja, pri katerem se vnos kalorij zmanjša za 25 odstotkov. Toda čeprav so bili udeleženci deležni svetovanja in so dobili programsko opremo, da so lahko določen čas spremljali obroke in količino zaužite hrane, so kalorije zmanjšali le za 12 odstotkov. Spomnila sem se zdravnika, ki mi je rekel, da je najbolj zdrav tisti način prehranjevanja, ki se ga boste držali.

Becca Levy, profesorica epidemiologije in psihologije na Univerzi Yale, opozarja še na nekaj, kar pomembno vpliva na zdravo dolgoživost in kar lahko nadzorujemo: to so naši pogledi na staranje. Z raziskavo, ki so jo zatem ponovili po vsem svetu, je ugotovila, da so bili ljudje, ki so imeli pri tridesetih in štiridesetih letih pozitivna pričakovanja glede starosti – enačili so jo na primer z modrostjo namesto z betežnostjo – verjetneje bolj zdravi v poznejših letih. Pri drugi raziskavi je dokazala, da starejši ljudje s pozitivnimi predstavami o staranju veliko verjetneje okrevajo po poškodbi, ki je povzročila invalidnost. Z naslednjo raziskavo pa je ugotovila, da so pozitivni pogledi na starost povezani z manjšim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen. Ugotovila je še, da ljudje z najbolj optimističnimi prepričanji o staranju živijo v povprečju sedem let in pol dlje kot tisti z najbolj črnogledimi.

Ob branju izsledkov raziskav znanstvenikov, ki poskušajo razvozlati skrivnosti staranja, je težko ohraniti veder pogled na ta proces. Predstava o “zdravljenju” staranja ga prikazuje kot bolezensko stanje. Objavljena poročila o raziskavah se, neizprosno, začenjajo s slabimi obeti. “Staranje je degenerativni proces, ki vodi v disfunkcijo in smrt tkiv,” se glasi uvod v tipičen članek.

Potem sem pomislila na svojo mamo, ki se bliža stotemu letu in še vedno uživa v življenju. Raziskava Becce Levy me je prepričala, da mamin pogled na starost vsaj delno pojasnjuje njeno vitalnost. Nikoli je nisem slišala godrnjati ob rojstnem dnevu ali reči, da česa ne more narediti, ker je prestara – čeprav to vse pogosteje slišim od prijateljev svojih let.

“Ne,” reče, ko jo opozorim na to. “Nisem prestara. Morda bom delala počasneje in manj. Nisem pa prestara, da bi plesala, hodila ali počela karkoli, kar rada počnem.”
Za hip premolkne in doda: “No, plavala pa ne bi več.”
“Ker tega že dolgo nisi počela?”
“Ker mi ni všeč, kako sem videti v kopalkah.”