Znanilke pomladi

Imeli smo jih v domačem hlevu. Iz blata zgrajeno gnezdo, iz katerega so štrlele suhe travne bilke, so imele na “krožniku” nad lučjo, nameščeno tik pod stropom hleva. Bilo je staro, zgrajeno kdo ve kdaj, in vsako pomlad so ga, potem ko so se vrnile, nekaj časa pridno obnavljale. Od prejšnjega poletja se je od njega vedno odlomil kakšen košček, zato je par v kljunih prinašal nove gradnike, grudice svežega blata. Včasih pa je skozi napol priprto okno priletela ptica z bilko ali z drobnim perescem, s katerim je obložila notranjost gnezda. Že kmalu je bilo obnovljeno, tako da je lahko samica vanj znesla jajčka.

Prve dni po njihovi vrnitvi se je oče med nastiljanjem živini večkrat naslonil na vile in jih z zanimanjem opazoval. “No, pa so spet tu,” je rekel in na obrazu mu je igral rahel nasmeh. Bil je človek vse prej kot viharnih čustev in vedel sem, da njegov komaj zaznavni nasmeh pomeni tiho veselje. Po dolgi zimi so lastovke pomenile začetek obdobja, ko bo življenje spet dobilo nov zagon. Bil je kmet in živel je skladno z ritmom narave; od zgodnje pomladi do pozne jeseni je vse dneve delal, temu pa je sledilo nekaj mirnejših zimskih mesecev. To je bil čas mraza in ostre burje, ki je pozimi in včasih še dolgo na pomlad vlekla čez Pivško kotlino, kjer sem odraščal. Morda sta bila prav mraz in burja, značilna za te kraje, razlog za dokaj pozno vrnitev lastovk; ne spomnim se, da bi se v naši “štali” kdaj pojavile prej kot v začetku aprila, kvečjemu kak teden pozneje. Ko so se prve vrnile, je bila tudi pomlad kmalu tu. Pregovor Una hirundo non facit ver – Ena lastovka še ne prinese pomladi – morda res velja, a prvi sledijo druge in z njimi pride tudi topli del leta.