Življenje z reko

Reke od nekdaj vplivajo na življenje ljudi. Ob njih so zgradili naselja, v nemirnih časih so jim zagotavljale zaščito pred sovražniki, še vedno so vir vode in plovne poti, imajo pa tudi številne druge vloge. Z njimi živimo in prijateljujemo, a odnos med človekom in reko je pogosto tudi precej drugačen, nič kaj harmoničen. Ljudje v rečne tokove že dolgo občutno posegamo. Utrjujemo bregove, poglabljamo in izravnavamo vijugajoče struge, z nasipi preprečujemo razlivanje in poplavljanje, na vodotoke postavljamo jezove in druge pregrade, na njih gradimo hidroelektrarne. Rek ali vsaj delov njihovih tokov, ki bi ostali kolikor toliko nedotaknjeni, je danes le še malo. Zaradi posegov vanje so se spremenila celotna območja ob njih.

“Ko sem od znanke biologinje po naključju izvedel, da ima tudi Evropa svojo ‘Amazonijo’, me je stvar zelo pritegnila,” pravi Matjaž Tančič, avtor fotografij v prispevku. “Jasno mi je postalo, kako pomembne so reke. Da jih je treba ohranjati, kjer so še razmeroma nedotaknjene, in si prizadevati za izboljšanje njihovega stanja, kjer to ni dobro. Pri tem je seveda treba upoštevati, da ob njih od nekdaj živijo ljudje in da bodo tu živeli še naprej.” Tančič govori o Muri, Dravi in Donavi, ki so dobile posebno mesto tudi pri Unescu. Natančneje, o območju, vključenem v Unescovo svetovno mrežo, imenovano Človek in biosfera (angl. Man and the Biosphere, MAB).

Podobno kot na primer na Cerkniškem jezeru se tudi tu že ukvarjajo z renaturacijo – z odstranjevanjem omejitev, ki so jih v preteklosti postavljali reki. Kjer je to seveda mogoče in smiselno. Marsikje namreč ni, saj bi reka, če bi v celoti odstranili okoli 45 kilometrov protipoplavnih nasipov, kolikor jih je ob njej, pri višji gladini vode poplavila več naselij. Sproščanje struge pomeni premišljeno vračanje v preteklost. Tako so bili že izpeljani prvi pilotni projekti, s katerimi so ponekod odstranili okove, ki so ji jih ljudje v strahu pred poplavami nadeli.

Reka je namreč ob močnejšem deževju v preteklosti odnašala mline in brodove, s katerimi so se ljudje prevažali čeznjo, poplavljala obdelovalno zemljo, uničevala imetje, odnašala celo živino, hiše in ljudi. Spopadanje z njo se je v narečju imenovalo büjranje – utrjevanje njenih bregov s koli, ki so jih zabijali v brežine, nameščanje butar, spletenih iz vejevja topolov, jelš in vrb, dovažanje gramoza za učvrstitev … Büjrašev, ki so se nekoč po njej vozili v dobrih deset metrov dolgih čolnih, imenovanih šejfi, že dolgo ni več. Naravne materiale so po drugi svetovni vojni nadomestili cement, beton in železo, ki so reko veliko bolj vklenili. Tako je predvsem v bližini meje z Avstrijo zelo regulirana, struga je kanalizirana in že dolgo zanjo ni več značilen nižinski poplavni režim.

“Rečna dinamika Mure v Sloveniji je bila doslej obnovljena v skupni dolžini 3,5 kilometra, ‘privezanih’ je bilo devet kilometrov stranskih rokavov, obnovljeni sta bili dve mrtvici, izkopali so 20 mlak,” našteva Anja Cigan. Na vprašanje, kako so to sprejeli domačini, ali jih je morda skrbelo, da bi jih reka ogrožala, sogovornica pove, da je bilo sprva nekaj skrbi res prisotne, a se je ta, ker so bili ljudje dobro seznanjeni z načrti, kmalu razblinila. “Ko so videli učinke, pa so to sprejeli z naklonjenostjo. Izkušnja je bila res pozitivna tudi drugače. Izvedba del je bila zelo mehanska, na videz groba. Obrežno varovanje je bilo treba odstraniti z bagri, in kar je ostalo za njimi, ni bilo na pogled nič kaj lepo. Vendar je narava že po enem letu napravila svoje, vse se je zelo hitro zaraslo z rastlinjem. Reka je zdaj tu spet veliko bolj razgibana, podobno, kot je bila nekoč. Nastali so stranski rokavi s počasi tekočo ali stoječo vodo, ponekod strme brežine … Zadovoljni so tudi ribiči.”

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.