Življenje na robu

Jurij Hudi je v kamuflažnem jopiču z odpeto kapuco iz zaščitne mreže proti komarjem čepel ob ognju v svojem velikem čumu (šotoru). Zunaj se jih je v polkrogu stiskalo še sedem. Sibirska tundra je blago valovila proti severu in Severnemu ledenemu morju; na daljni vzpetini se je pasla čreda severnih jelenov. Bilo je sredi julija in skupina nenških pastirjev, ki jim načeluje Jurij, je bila približno na polovici vsakoletne poti. Ta jih – v letih brez posebnosti – popelje 600 kilometrov daleč na sever Jamalskega polotoka, do obal Severnega ledenega morja. “Tri leta je že, odkar nam je zadnjič uspelo priti do poletnih pašnikov ob Karskem morju,” je dejal, ko mu je žena Katja v skodelico točila vroč čaj. “Jeleni so bili preslabotni za tako dolgo pot.”

Sestri Vera in Sofija Hudi (hodi) na Gazpromovi “beli preprogi”, po kateri čreda prečka črpališče zemeljskega plina Bovanenkovo družbe Gazprom. Geotekstil naj bi jelenjim samcem olajšal vleko sani čez cesto.

Pozimi 2013–2014 je na jugu Jamala nenavadno topel val prinesel dež; sledila je huda zmrzal in večino zimskih pašnikov vkovala v debel led. Severni jeleni, ki kopljejo po snegu, da pridejo do lišajev – ti so pozimi njihova glavna hrana – niso mogli predreti ledu. Na desettisoče živali iz te in drugih čred je stradalo. Preživele si do poletja 2016 še niso opomogle. Platneni vhod v čum se je sunkovito razprl in noter je z rogovi navzdol planil jelen. Postal je pred ognjem, se silovito otresel, legel na tla in zamišljeno prežvekoval. “Ta mlada samica je osirotela, zato smo jo vzredili sami, v čumu,” je pojasnil Jurij in previdno srknil čaj. “Ne mara komarjev. Upamo, da bo imela prihodnje leto mladiča. Zdaj imamo samo 3000 jelenov, pol toliko kot navadno.”

Nenci se že stoletja vsako leto selijo in njihova 1200 kilometrov dolga krožna pot je ena najdaljših na svetu. Jurijeva skupina se imenuje 4. brigada; to je ostanek iz časov sovjetskih kolhozov – Nenci so bili pod sovjetsko vladavino desetletja izpostavljeni nasilni kolektivizaciji in verskemu preganjanju. Pred tem so preživeli že stoletja ruske nadoblasti. Kljub vsemu jim je uspelo ohraniti jezik, animistično verovanje in nomadsko izročilo. “Nenci so ena najbolj trdoživih staroselskih skupnosti na Arktiki,” pravi geograf Bruce Forbes z Laponske univerze na Finskem, ki jih preučuje že desetletja. A njihova trdoživost je zdaj spet na preizkušnji. Strokovnjaki za podnebje pravijo, da bo pojav “deževanja na sneg”, ki jim je pred tremi leti zdesetkal črede, v segrevajočem se podnebju na Arktiki samo še pogostejši in hujši. Ko sem se pomenkoval z Jurijem, je to območje spet pestilo rekordno vroče poletje; živo srebro je poskočilo že na 34° C.

Kliknite na sliko za povečavo.

Tedne dolgo ni deževalo in jelenom je bilo težko vleči natovorjene sani po presušeni tundri. Preden se je tisto poletje izteklo, je na jugu Jamala za vraničnim prisadom (antraksom) umrl neki deček in poginilo je več kot 2300 severnih jelenov (za isto boleznijo), na desetine ljudi pa je zbolelo. To je bila neposredna posledica taljenja trajno zamrznjenih tal (permafrosta), saj je razgalilo trupla živali, ki so jih bili zakopali med izbruhom te bolezni v 40. letih minulega stoletja, v njih pa so bili še vedno kužni mikrobi. Toda najhujša grožnja Nencem niso podnebne spremembe, temveč razvoj. Rusi so v iskanju novih virov ogljikovodikov vdrli na pašnike, na katerih je bila gneča zaradi približno 255.000 severnih jelenov in 6000 nomadskih pastirjev, ki živijo na Jamalu, že tako prevelika. Nekaterim čredam so omejili pomembne selitvene poti.

Plinsko polje Bovanenkovo, največje na Jamalu, je prav na poti 4. brigade. Čreda mora prečkati črpališče s cestami in plinovodi, da bi prišla do poletnih pašnikov. Nenci so vedno živeli povsem na obrobju; v njihovem jeziku Jamal pomeni “rob sveta”. Vsaj zdaj pa se zdi, da so nekateri od njih nevarno blizu temu, da omahnejo čez rob.

NJADMA HUDI JE SEDEL na levi strani sani z nogami trdno na sanici in švrkal po hrbtih jelenov s tjurom – dolgo palico iz pološčenega lesa s parožkom na koncu. Štiri samce je pritajeno godrnjaje naganjal naprej skozi pritlikavo sibirsko vrbje in oblake komarjev. Njadma je Jurijev starejši brat in nekdanji poveljnik brigade. Njegova karavana, sestavljena iz več sani, je bila v znamenje spoštovanja na čelu, ko si je 4. brigada utirala pot proti Bovanenkovu. Čez kakšno uro se je Njadma znenada ustavil. “Tu bomo na kratko počili, da nas bodo drugi dohiteli,” je dejal in iz ohlapnega, zvonasto krojenega plašča iz jelenje kože izvlekel mobilni telefon. Druge sani so se ustavile za nama. Blagoglasen peket jelenjih parkljev je na mah zamenjala kakofonija zvokov telefona in človeškega žlobudranja, ko so Nenci uživali v eni redkih prednosti megarazvoja na domačem pragu: bili so v dosegu bazne postaje za mobilno telefonijo v Bovanenkovu.