Živeti kot postrv

TISTI DECEMBRSKI DAN SICER NI BIL IZJEMNO hladen, a zaradi dolgega postavanja pri temperaturi, ki se ni kaj prida dvignila nad ničlo, nas je pošteno zeblo. Vlekli smo zadrge na bundah, kolikor visoko se je dalo, in se med prestopanjem, s katerim smo odganjali grizoči mraz, pomenkovali. Arne pa je bil neutruden. Potem ko si je navlekel potapljaško obleko in zlezel v vse prej kot vabljivo mrzlo vodo, je še nekajkrat prišel iz nje, menjaval objektive, ohišja fotoaparata, bliskavice in sam bog vedi, kaj še vse, nato pa se je znova potopil.

Spet je pritiskal na sprožilec, da se je bliskalo pod vodo in še malo nad njo. “Čudno,” je rekel Dušan, “da ne pobegne. Sicer pa so zdaj vse malo čudne …” Govoril je o ribi, ki jo je Arne zavzeto fotografiral, natančneje o postrvi, ki se je iz sredine tolmuna nad mostom, kjer smo postopali, umaknila v zajedo v bregu. “Saj veš, da znam z ribami,” se je pomenljivo namuznil Arne, ko je začudenje nad potrpežljivostjo, s katero ga je riba prenašala, izrazil še Aleš.

Bili smo ob Trebuščici, pritoku Idrijce. Spodaj v vodi je Arne opravljal še zadnji del fotografiranja, zgoraj na mostu pa smo se prestopali Dušan Jesenšek, veterinar, zaposlen kot vodja ribogojstva v Ribiški družini Tolmin, dr. Aleš Snoj, raziskovalec z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete v Ljubljani, potapljač Matej, Arnejev pomočnik, in jaz, ki posebnega dela ravno nisem imel. Zato pa sem s toliko večjim zanimanjem poslušal Dušana in Aleša, izjemna poznavalca ribe, okrog katere se je trudil Arne s fotografskim aparatom, soške postrvi. Znamenite soške postrvi, ene od dveh ogroženih vrst postrvi, o katerih pripoveduje zgodba. No, če smo natančnejši, je danes še vedno zelo, najbrž celo čedalje bolj ogrožena njena sorodnica mehkoustna postrv, soška postrv pa je zadnja leta vendarle dočakala boljše čase.