Živahne vodne oaze
Ob spomladanskem deževju se mlake – majhne vodne oaze, ki so ključnega pomena za ohranjanje zdravega gozdnega ekosistema – napolnijo z vodo. Do konca poletja izginejo, potem pa se vnovič začne letni cikel.
Mlakam ljudje še vedno posvečamo premalo pozornosti. Da bi se ohranile, se najodločneje zavzemajo biologi, ki jih preučujejo, in ljudje v mestih in vaseh, ki jih želijo obvarovati pred škodljivim vplivom človekovih dejavnosti. Na severovzhodu ZDA se krepi gibanje, ki domačine spodbuja, da ponoči med prvim spomladanskim deževjem dvoživkam pomagajo prečkati prometne ceste na poti v njihove rojstne mlake. V mrzli noči nositi prečnozobca ali lesno žabo v dlani je kot držati živo ledeno svečo. Nekateri ljudje na lastno pobudo označujejo mlake na zemljevidih, popisujejo vrste in si zapisujejo podrobnosti, ki jih opazijo v okoliški pokrajini. Tisti, ki opravljajo to delo, vedo, da ne zaleže kaj dosti, če ohranimo zgolj mlako, ne da bi zavarovali njeno širše obrobje in zaledje v više ležečem svetu.
Aram Calhoun deluje zelo prepričljivo, ko ljudi seznanja z značilnostmi mlak in pomenom tega, da jih ohranimo. Poklicno se posveča tem presihajočim vodnim rezervatom. Je izkušena biologinja, ki dobro pozna mokrišča in med ljudmi širi znanje o okolju. S pisanjem sooblikuje politiko upravljanja mokriščnih pokrajin, ki v zvezni državi Maine in onkraj njenih meja dobivajo vse večjo veljavo. Calhounova je z biologi iz Urada za naravne vire staroselskih Penobskotov sodelovala pri oblikovanju pobude za kartiranje mlak na staroselskem ozemlju. “Urad za naravne vire Penobskotov je pravkar prejel javno-zasebno donacijo v znesku pet milijonov dolarjev za podporo pri kartiranju mlak na ozemlju, nad katerim imajo skrbništvo staroselci,” pravi Ben Simpson, ki na tem območju skrbi za upravljanje prosto živečega živalstva. “S temi sredstvi si bomo pomagali pri kartiranju ključnih habitatov, ki jih misli naše ljudstvo zavarovati.” Sosedje in jaz se učimo iz izkušenj, pridobljenih z delom, ki smo ga sklenili opravljati. V aprilskem dežju se, opremljeni z ročnimi in čelnimi svetilkami, skupaj odpravimo po stranskih poteh, da bi se srečali z žabami in prečnozobci, ki si v temi počasi utirajo pot proti mlakam, kjer se je začela njihova življenjska pot. Tako izkazujemo spoštovanje življenju in drugim vrstam, s katerimi si delimo življenjski prostor.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
