Zgodovinski vzpon
V žrelu gluhe črne noči se je Mingma Gyalje Sherpa trudil usmeriti podrhtevajoči svetlobni krog iz čelne svetilke in se osredotočiti na naslednjih nekaj korakov, toda mraz mu je otopil misli. Oblečen je bil v debelo puhovko, pod njo je imel še eno in dve plasti dolgega perila, in ker je dihal kisik iz jeklenke, ne bi smel imeti težav. Toda na vseh vrhovih, na katerih je stal, v vseh snežnih metežih in mrzlih viharjih, ki jih je preživel, še nikoli ni občutil takega mraza – prebadajočega, nezemeljskega mraza.
Čutil je, da peša. Z leve je vanj udarjal močan veter, ki je z vsakim sunkom pošiljal ledene tipalke skozi vse, kar je imel na sebi. Še posebej ga je skrbelo desno stopalo. Najprej je v njem čutil mravljince, nato ga je peklo, nazadnje pa je otrpnilo, kar je napovedovalo resne omrzline. Vedel je, da je to znak, da telo daje prednost pretoku krvi za ogrevanje življenjsko pomembnih organov in žrtvuje okončine za ohranitev jedra. Vse to se je dogajalo, še preden je vstopil v t. i. območje smrti (območje nad 8000 metri nadmorske višine), kjer lahko pomanjkanje kisika pri plezalcih povzroči halucinacije, zadrževanje tekočine v pljučih in izgubo samoohranitvenega nagona.
Mingma G. – kot mu pravijo – je vključil radijsko postajo in se v hipu odločil, da se bo obrnil. “Dawa Tenjin? Dawa Tenjin?” je poklical, toda odgovorilo mu je samo tuljenje vetra. Razločil je šibko svetlobo čelnih svetilk več tovarišev iz odprave, ki so se v pretrgani koloni trudoma prebijali skozi sneg nad njim. Gotovo so vsi preveč osredotočeni na svoje naloge ali pa preprosto pregloboko zatopljeni v lastno trpljenje, da bi se odzvali, je pomislil. Tudi v poletnih mesecih, ko so vremenske razmere bolj blage, je K2, z 8611 metri drugi najvišji vrh na planetu, med najbolj smrtonosnimi gorami na svetu.
Čeprav je za dobrih 200 metrov nižji od Mount Everesta, je za vzpon na njegov vrh potrebnih veliko več plezalskih spretnosti in ne pušča prostora za napake. Ameriški plezalec George Bell je leta 1953, ko mu ni uspelo osvojiti vrha, rekel: “To je divja gora, ki te skuša ubiti.” Poimenovanje se je prijelo, deloma zato, ker na vsake štiri plezalce, ki jim uspe priti na vrh in se vrniti z njega, eden med poskusom umre.
Skoraj štiri tedne po zimskem Sončevem obratu, ko je severna polobla nagnjena najbolj stran od poživljajoče toplote Sonca, pa so razmere na gori ene najtežjih na planetu. Zaradi učinka vetra se lahko temperatura v vršnem delu spusti do minus 60 stopinj Celzija – to je približno enako povprečni temperaturi na Marsu.In vendar je bil to trenutek, o katerem je Mingma G. sanjal. Tudi ko je v obupnem poskusu, da bi spodbudil pretok krvi in se izognil ozeblinam, z otrplo desno nogo zavzeto brcal v ledeno ploskev, je vedel, da nekateri njegovi tovariši iz odprave z različnimi vrstami lednih vijakov, klinov in snežnih sider pritrjujejo vrvi in utrjujejo varovano stezo za vzpon na vrh.Večini izkušenih alpinistov se zdi misel na vzpon na K2 pozimi norost. Šest resnih odprav je poskušalo opraviti ta vzpon, vendar se ni nobena niti približala vrhu.
Zdelo se je, da je treba premagati preveč ovir: nepredvidljive orkanske sunke vetra, ki lahko v trenutku odnesejo navezo plezalcev; padajoče skale in led, ki kot topniške granate treskajo navzdol; redek zrak, ki izčrpava pljuča in zmede um; ter strupen, neizprosen mraz. Celo odprave najodločnejših in najbolj izkušenih plezalcev so klonile v teh surovih razmerah in pogosto razpadle, ker so obremenitve in nevarnosti vodile v spore in težave z vodenjem.
V zadnjih mesecih leta 2020 se je na odročnem GodwinAustenovem ledeniku ob vznožju K2 v pakistanskem delu gorovja Karakorum zbralo približno 60 plezalcev. Vsi so se potegovali za zadnjo preostalo nagrado v visokogorskem alpinizmu – verjetno vredno največ med vsemi. Toda Mingmi G. in njegovim devetim tovarišem, samim Nepalcem, je odprava pomenila več kot le pot do osebne slave. Bila je priložnost za dokaz, da lahko Nepal – država, kjer kraljujejo nekatere najvišje gore na svetu – doseže tisto, kar so številni imeli za nemogoče.
Ko je tisto noč Mingma G. tehtal svoj položaj, se je osvojitev izmuzljivega vrha K2 zdela mučno na dosegu roke. Toda za kakšno ceno? Iz osebnih izkušenj je vedel, kako ti lahko huda poškodba za vedno spremeni življenje. Oče, prav tako gorski vodnik, je zaradi ozeblin izgubil osem prstov, ko si je na Everestu snel rokavice, da bi stranki, tujemu plezalcu, zavezal vezalke. Kaj če bo kateri od tovarišev izgubil okončino ali življenje? Je vredno splezati na vrh za takšno ceno? Kljub jasnemu razumevanju tveganja in smrtonosnemu mrazu, ki je pronical do kosti, je bil za Mingmo G. in druge člane odprave odgovor nedvoumen.