Zgodba o preživetju

Mawson je za seboj zaslišal komaj zaznaven pasji cvilež. To je bržčas eden od šestih haskijev, ki vlečejo druge sani, je pomislil. Potem pa se je Mertz, ki je bil kot izvidnik na smučeh že ves dopoldan daleč spredaj, ustavil in se vrnil po svoji smučini. Mawson je opazil njegov prestrašeni pogled. Še sam se je ozrl. Pusta, s snegom in ledom prekrita planjava se je razprostirala v neskončnost, enoličnost je prekinjala le sled Mawsonovih sani. Kje so bile druge sani?

Mawson je peš odhitel nazaj po sledi. Nenadoma se je znašel na robu 3,5 metra široke razpoke, zevajoče v snegu. Na nasprotni strani razpoke je bilo videti dvoje sledi, ki so vodile do njenega roba; na tej strani se je nadaljevala le ena.

Bil je 14. december 1912. Douglas Mawson, pri tridesetih že prekaljen raziskovalec, je vodil 31-člansko avstralazijsko odpravo na Antarktiko (Australasian Antarctic Expedition – AAE), ki se je odločila, da se loti dotlej najsmelejšega raziskovalnega podviga na najjužnejši celini. Naj Scott in Amundsen kar tekmujeta, kateri bo prej osvojil južni tečaj. Mawson je bil odločen, da bo na 3000 kilometrov dolgem pasu Antarktike, ki je bil takrat še popolna neznanka, raziskal vse mogoče in se dokopal do najpomembnejših znanstvenih dognanj, dotlej zbranih na polarnih odpravah – iz geologije, meteorologije, klimatologije, magnetizma, biologije in glaciologije.