Ženske v politiki

Bolivijska županja je bila prepričana, da bo umrla.

Bilo je 6. novembra 2019 in mestna hiša je bila v plamenih. Zagorela je po spornih oktobrskih predsedniških volitvah in protestih, ki so s položaja odnesli socialističnega predsednika Eva Moralesa. Oseminštiridesetletna županja María Patricia Arce Guzmán, članica Moralesove stranke MAS (Gibanje za socializem), ki je zbežala iz goreče stavbe, se je skušala izmuzniti sovražno razpoloženi množici na ulici.Kljub poškodovanemu kolenu je tekla po ulicah Vinta, mesta v osrednjem bolivijskem departmaju Cochabamba, kjer je županovala od junija 2015. Čeprav je na poti izgubila čevlje, se ni ustavila. “Takrat so me zgrabili in kričali name, češ da sem morilka,” je pripovedovala. Prestala je hudo preizkušnjo, ki je trajala več ur.

Izgredniki so županjo polili z bencinom. Zaudarjala je tudi po urinu in varekini. Brcali so jo, udrihali po njej s palicami in jo obmetavali s kamni, nato pa jo boso odvlekli na kraj, kjer je v spopadih med levičarskimi podporniki strmoglavljenega predsednika in njihovimi desničarskimi nasprotniki umrl 20-letni Limberth Guzmán Vásquez. Moralesovi nasprotniki so jo obtožili financiranja in podpore levičarjev, vpletenih v nasilje, v katerem je umrl mladenič. “Prepričana sem bila, da me bodo ubili, da me bodo živo zažgali,” se je spominjala Arcejeva.

Neki moški jo je polil z rdečo barvo. Neka ženska ji je postrigla do pasu segajoče lase medene barve. “Občutek sem imela, kot da mi jemlje skalp.” Iz množice je bilo slišati glasove, češ da ji bodo ubili sinova. Drugi so zahtevali, naj odstopi in obsodi nekdanjega predsednika Moralesa, ki je bil kljub očitkom o nepoštenih volitvah razglašen za zmagovalca. Ko je izgubil podporo vojske in policije, je odstopil sam.

Afganistanke so se znašle pred izzivom. Bojijo se izgube pravic, ki so si jih pridobile po padcu talibanske vlade leta 2001.

AFGANISTANKE podobno kot Iračanke že desetletja doživljajo vojno, tuje vojaške posege, vzpone in padce in ponovne vzpone skrajnih islamistov, kot so talibani, ter vse hujšo politično nestabilnost in negotovost. A v nasprotju z iraškimi parlamentarkami, ki so žensko združenje ustanovile precej pozno, so nekatere Afganistanke takšno zvezo oblikovale že pred več kot desetimi leti. V spodnjem domu afganistanskega parlamenta je za ženske rezervi­ranih 27 odstotkov oziroma 68 od 249 sedežev. Shinkai Karokhail je bila prvič izvoljena v par­lament leta 2005, v njem je predstavnica glav­nega mesta Kabul. Odigrala je ključno vlogo pri oblikovanju ženskega foruma, ki se je odzval na osnutek zakonskega predloga, imenovanega šiitski zakon o osebnem statusu. Po vsebini je bil podoben iraškemu zakonu Jaafari in oba sta temeljila na isti verski pravni ureditvi. “Grozni so bili,” je dejala Karokhailova o členih zakona.

“Težava je v tem, da so glavni odločevalci v tej družbi moški, ne ženske; tudi če postanemo političarke, bo imel prvo in zadnjo besedo še vedno moški,” je prepričana Karokhailova, ki so ji zaradi nasprotovanja zakonskemu predlogu celo grozili s smrtjo. “Pod velikanskim pritiskom sem bila. Omejila sem gibanje, morali so me varovati stražarji. Strašen čas je bil.”Med približno 150 članicami ženskega foruma, ki v svojih vrstah združuje ženske iz civilne družbe, sodstva in medijev, je le dobrih 20 parlamentarnih poslank. “Najpomembneje je, da držimo skupaj in se zavedamo prednostnih nalog,” je poveda­la Karokhailova. “Če smo v parlamentu in smo bile izvoljene zaradi rezerviranih sedežev, torej zaradi sistema kvot, imamo tudi dolžnosti, ki jih moramo izpolniti. Prizadevati si moramo za dobro Afganistank.”