Ženske na poti

VSAKO LETO SE PO VSEM SVETU S TREBUHOM ZA KRUHOM ODPRAVI VEČ MILIJONOV ŽENSK. NEKATERE ODIDEJO IZ STRAHU, DRUGE Z UPANJEM V SRCU, TRETJE IZ OBUPA.

Raxma Xasan Maxamuud si ni želela zapustiti svojega doma v Somalilandu. A zaradi dolgotrajne suše so reke presahnile, travniki, na katerih se je pasla njena živina, pa so se posušili. Transspolna Kataleya Nativi Baca iz Hondurasa se je podala na nevarno pot proti ameriški meji zaradi nasilja.Približno polovica vseh, ki se selijo bodisi čez mednarodne meje bodisi znotraj meja izvorne države, so ženske. Čeprav nekatere resda premami obet boljše prihodnosti, vsaka ženska, ki zaradi lakote ali nevarnosti zapusti domovino, sprejme igro na srečo za lastno preživetje.Fotografi, povezani v mednarodno mrežo The Everyday Projects, ki se skuša s predstavljanjem drugačne perspektive boriti proti stereotipom, odkrivajo, kako stiska in dolžnosti, nasilje, revščina, podnebne spremembe in drugi dejavniki zamajejo življenja žensk in jih pripravijo do tega, da se podajo na pot, ki jim povsem spremeni življenje.

Pri Mednarodni organizaciji za migracije poročajo, da je v letu 2019 kar 272 milijonov ljudi – med njimi 130 milijonov žensk – živelo v državi, ki ni država njihovega rojstva. Več kot 60 odstotkov teh migrantov živi v Aziji in Evropi. A mednarodne migracije večinoma potekajo regionalno, pri čemer se najhitreje krepi gibanje v države Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in podsaharske Afrike ter med njimi.Zadnjih nekaj desetletij se ženske vse pogosteje preseljujejo v bogate države, kjer pa se ne pri družijo svojim družinam, temveč same postanejo tiste, ki preživljajo družino. Zaposlitev si poiščejo na področjih skrbi za otroke in starejše ter gospodinjskega dela, delajo pa tudi v industriji in kmetijstvu. Ta spremenjeni vzorec imenujemo “feminizacija migracij”. Migrantke, ki živijo v tujini, imajo pogosto višjo izobrazbo, kot bi bila potrebna za delo, ki ga opravljajo. Zaslužijo manj kot moški, družini v domovini pa pošiljajo več denarja.

Ženske na begu pred nasiljem ali revščino so na skrivnih poteh, ki jih ubirajo, ranljivejše za spolno izkoriščanje, napade in posilstva. Ženske, ki odhajajo v države s šibkim pravnim sistemom, ali ženske brez dokumentov si včasih ne morejo zagotoviti niti temeljnih pravic. Prisilne migracije beguncev in prosilcev za azil so se med letoma 2010 in 2017 v povprečju povečevale za osem odstotkov na leto, druge mednarodne migracije pa za manj kot dva odstotka. Od 33,8 milijona oseb, ki so se bile leta 2019 prisiljene preseliti v tujino, jih je bila skoraj polovica žensk.

V istem letu je bilo k selitvi znotraj domovine prisiljenih še 33,4 milijona ljudi, več kot polovica je bila žensk. Kar 75 odstotkov migrantov se je selilo zaradi naravnih nesreč. Pri Svetovni banki ocenjujejo, da so se sredstva, ki jih migranti pošiljajo v izvorne države, leta 2020 zaradi pandemije covid-19 v svetovnem merilu zmanjšala za kar 20 odstotkov. Strah, jeza in revščina podžigajo zamere in ksenofobijo. Migranti poleg tega večkrat postanejo tarče očitkov, češ da prenašajo bolezni ali povzročajo socialne probleme, ki jih še poslabšuje pandemija.

V prispevku pripovedujemo zgodbe petih migrantk, da bi osvetlili različne plati njihovega doživljanja selitve. To so odločitev za odhod, upanje in težave na poti, prihod v neznano okolje, prilagajanje na novo življenje in spoznanje, da preselitev lahko prinese svobodo, čeprav je odhod od doma težak, včasih celo travmatičen.

Upanje in trdoživost

V zadnjih letih je dom zapustilo več milijonov žensk. V želji po novem življenju so se podale iz vasi v mesta, nemalokrat pa tudi onkraj državnih meja. Covid-19 je sicer nekoliko upočasnil ta tok, vzroki za migracije – nasilje, zatiranje, suša, revščina – pa ostajajo. V upanju na spremembo se številne ženske odpravijo na pot, ki jo včasih spremlja veselje, včasih pa tudi žalost.

Selitev – ali smrt

Ko ji je zaradi suše poginila vsa živina, je izgubila skoraj vse. V taborišču za razseljene osebe zdaj čaka na boljše čase.

Prve so začele poginjati ovce. Ker niso več imele dovolj trave, so hirale in postajale vse bolj brezvoljne, njihovo blejanje je potihnilo. “Umirale so okoli nas, kot bi bile zastrupljene,” pravi Raxma Xasan Maxamuud. Raxma je z družino živela v vasi Haya v osrednjem Somalilandu, nepriznani in samozvani državi znotraj Somalije. Imeli so 300 glav drobnice in 20 kamel. Vse živali so jim poginile v pičlih štirih tednih suše leta 2016.

Polnomadski somalijski pastirji, ki leta štejejo po deževnih obdobjih, so opazili, da so ta v zadnjih 20 letih nepredvidljiva in da niso več usklajena z drugimi življenjskimi ritmi, denimo s kotenjem. “Če še kdo dvomi o podnebnih spremembah,” pravi Sarah Khan, vodja izpostave Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v Hargeysi, “naj pride sem.” Raxma pravi, da je stara približno 36 let. Rodila se je v letu, ki so ga v njeni skupnosti poimenovali biyo badan, kar pomeni ‘veliko vode’. V času njenega življenja je huda suša nastopila približno dvakrat na deset let. A strahovita suša v letih 2016 in 2017 je po nekaterih ocenah uničila kar 70 odstotkov somalilandskega pašnega gospodarstva, ki je poglavitna panoga v državi. Reke in jezera, ki jih napaja dež in od katerih so živele generacije pastirjev, so izginili.

Leta 2016 so vodnjaki v Hayi presahnili že drugič v petih letih.V mestu so naročili tovornjake in pripeljali vodo iz drugega mesta, a pomanjkanje vode so vseeno “močno občutili”, pravi Raxma. Vaščani niso prali oblačil. Vendar slabih let v nasprotju z letom obilja, v katerem se je rodila Raxma, niso poimenovali, saj upajo, da bodo tisti časi kmalu utonili v pozabo. “Naše prejšnje življenje je bilo kot v palači,” pravi Raxma. “Prodajali smo koze, imeli smo meso in maslo. Pomoči nismo potrebovali. Včasih smo celo pomagali drugim, saj smo imeli sami preveč.”

Somalijski pastirji ne merijo bogastva po tem, kar si lahko kupijo, temveč po velikosti črede. Če človek izgubi živino, je tako, kot bi mu pogorela hiša, v istem dnevu pa bi mu ukradli še avto in izpraznili bančni račun.Čeprav je bilo v zraku v Hayi dan za dnem čutiti vonj po smrti, ki je vel iz razpadajočih trupel živali, se Raxmajina družina cele tri mesece, v katerih je suša postajala vse hujša, ni vdala. Družine, ki so še imele kamele, so svoje mleko delile z družinami, katerih živali so poginile. Ko je začelo zmanjkovati hrane, so si odrasli odtegovali od ust, da so lahko jedli najmlajši otroci.

Raxma pravi, da se je razširila diareja, zato so se ljudje zbali za lastna življenja. Potem ko so vaščani izgubili še zadnje živali, so zbrali denar, najeli tovornjak in se odpeljali v taborišče za notranje razseljene osebe v bližini Burca v osrednjem Somalilandu.Pri Svetovni banki ocenjujejo, da se bo do leta 2050 zaradi vremenskih razmer znotraj domovine prisiljeno seliti že 143 milijonov ljudi v podsaharski Afriki, južni Aziji in Latinski Ameriki. Raxma je le ena od 600.000 prebivalcev Somalilanda, ki so obtičali v taborišču, kjer hrano in pijačo prejemajo v obliki humanitarne pomoči.

A Raxma ni izgubila upanja. Najmlajšo hčerko, rojeno v taborišču, je imenovala Barwaaqo. Beseda prikliče v spomin bogastvo, obilje in srečo, ki navdaja človeka, kadar je živina zdrava, kadar je dovolj dežja in polja zelenijo. Raxma je izgubila skoraj vse, a s hčerkinim imenom vseeno izraža hvaležnost, saj je že golo preživetje njene družine svojevrstno bogastvo. – A. A.