Zelena Kitajska?

Mesto Rizhao v pokrajini Shandong se tako kot stotine drugih kitajskih mest pripravlja na bliskovito rast. Glavna vpadnica ima osem voznih pasov, čeprav na njej za zdaj ni veliko prometa. Zelo živahno pa je v pristanišču, kamor z velikimi ladjami dovažajo železovo rudo. Peking je tamkajšnji tovorni terminal označil za “vzhodno mostišče novega evropsko-azijskega kopenskega mostu”. Napis na velikem panoju prebivalce poziva, naj “zgradijo civilizirano mesto in postanejo civilizirani meščani”. Z drugimi besedami, Rizhao je kraj, zaradi kakršnih so strokovnjaki širom po svetu resnično zaskrbljeni – izpusti ogljika se na Kitajskem s hitro rastjo gospodarstva in z bogatenjem prebivalstva vse bolj povečujejo. To je rast, zaradi katere je Kitajska v zadnjem desetletju prehitela ZDA in postala največji vir toplogrednih plinov na svetu. Po kosilu v hotelu Guangdian me je glavni mestni inženir Yu Haibo popeljal na streho restavracije, da bi mi pokazal še nekaj. Najprej sva preplezala hotelski sistem za segrevanje vode s sončno energijo preplet vakuumskih cevi, v katerih se sončna energija pretvarja v vročo vodo, ki jo porabijo v kuhinji in 102 sobah. Potem sva se z roba strehe razgledala po rastočem mestu. Na vrhu vsake zgradbe nekaj ulic naokrog je bil nameščen podoben sistem grelnikov na sončno energijo. Vsaj na 95 odstotkih poslopij so sistemi za izkoriščanje sončne energije, je ponosno oznanil Yu. “Nekateri trdijo, da na 99 odstotkih, vendar ne bi hotel, da zveni kot hvalisanje.”