Zbogom, orožje, dobrodošli, spomini

V začetku maja 1915 je avstro-ogrski monarhiji z uspešnim prebojem pri Gorlicah in Tarnówu le uspelo utrditi položaj na vzhodni fronti. Toda v Galiciji, Srbiji in na Karpatih je armada, ki je štela dobra dva milijona vojakov, od septembra 1914 do julija 1915 pretrpela tako grozovite izgube, da si ni več opomogla. Padlo je kar 271.839 mož, 905.796 jih je bilo ranjenih, 838.873 pa zajetih.

Nova katastrofa je monarhijo doletela 23. maja 1915, ko je Italija, ki je na začetku vojne spretno ohranila nevtralnost, uspešno unovčila vstop v svetovno morijo in se pridružila silam antante. Že močno načeta monarhija se je morala boriti še na tretjem, jugozahodnem bojišču. Italijani so za odsek napada izbrali ozemlje ob Soči, po kateri je dobilo ime tudi bojišče: soška fronta.

Prva žrtev spopadov v Posočju je bilo civilno prebivalstvo, ki je moralo v izgnanstvo. Ljudem so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko: dve leti in pol so živeli daleč od doma, številni v taboriščih, kjer so bili prvi na udaru lakote in bolezni. Na 60 kilometrov širokem bojišču med Rombonom in Jadranom se je od junija 1915 do septembra 1917 zvrstilo 11 italijanskih ofenziv – soških bitk. Uspehi so bili pičli: osvojitev Gorice, prodor 12 kilometrov globoko na Krasu in zasedba dobre polovice planote Banjšice, izgube pa grozljive, umrlo je 200.000 italijanskih vojakov in 100.000 avstro-ogrskih.

Poveljnik avstro-ogrske soške armade, generalpolkovnik Svetozar Boroević von Bojna, je v 11. soški bitki z zadnjimi močmi preprečil zlom, zato je moral cesar Karel za pomoč zaprositi Nemce. Združene avstro-ogrske in nemške enote so 24. oktobra 1917 presenetile Italijane v Zgornjem Posočju in prebile fronto med Bovcem in Tolminom. Kljub strahovitemu porazu v bitki, ki je dobila ime po kraju, ki se je s tremi imeni, Kobarid, Karfreit in Caporetto, za vedno vpisal v zgodovino velike vojne, Italijani niso klonili in so prve dni novembra 1917 ustavili napadalce ob reki Piavi.

Tam se je žaloigra leta 1918 nadaljevala. Avstro-ogrsko poveljstvo je hotelo ponoviti uspeh pri Kobaridu in je 15. junija 1918 začelo novo ofenzivo. A slabo pripravljena in dobesedno lačna avstro-ogrska vojska se je morala po začetnih uspehih na Montellu in ob spodnji Piavi umakniti na izhodiščne položaje. Neuspeh je imel uničujoče posledice za moralo vojakov, dezerterstva in upori so bili vse pogostejši.

Prav na obletnico preboja pri Kobaridu, 24. oktobra 1918, se je v napad prek Piave podala premočna italijanska armada. Zdesetkana avstro-ogrska vojska je zdržala le nekaj dni, nato pa je zaradi razsula v zaledju sledil popoln zlom jugozahodne fronte; vojaki so se v neredu umikali in spotoma plenili. Avstro-Ogrska je zaprosila za premirje – začelo je veljati 4. novembra 1918 – zaveznica Nemčija pa je zdržala še en teden. Orožje je utihnilo ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca leta 1918. Konec je bilo “vojne, ki bo končala vse vojne”, kot so bili prepričani na zmagovalni strani.

Povojna politična ureditev je pokopala štiri cesarstva: nemško, rusko, otomansko in avstro- -ogrsko, žal pa je bila priložnost za trajni mir zapravljena, saj so zmagovalci vso odgovornost za vojno prevalili na poražence, jim vsilili nepravične meje in nevzdržne vojne odškodnine. Seme novega, še hujšega spopada, je bilo zasejano, le nova generacija mladih fantov se je še morala roditi in odrasti … Žrtev delitve avstro-ogrskega ozemlja smo bili tudi Slovenci: izgubljena je bila Koroška, z Rapalsko pogodbo pa je Italija dobila Slovensko primorje in Istro, kjer je živelo več kot 320.000 Slovencev.

V prvi svetovni vojni se je borilo dobrih 200.000 Slovencev, od katerih jih je okoli 35.000 obležalo na bojiščih. Preživeli vojaki monarhije, ki je prenehala obstajati, med njimi okoli 11.000 pohabljenih, so se morali sprijazniti z grozljivim spoznanjem, da je bilo njihovo trpljenje povsem brez smisla. Še več, Slovenija je z zmagovalci vstopila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri so bili celo njihovi spomini odveč. Le z velikimi težavami so vaške skupnosti, župnije in predvsem veteranska Zveza bojevnikov vojne postavile okoli 150 spomenikov padlim vojakom, ki še danes opominjajo, kako visok krvni davek smo plačali v svetovnem spopadu. Knjige s tematiko prve svetovne vojne so bile redke, a so imele neverjetno širok krog bralcev. Matičičeva Na krvavih poljanah (1922) in Vorančev Doberdob (1940) sta postali prava klasika.