Zbogom, jezovi!
Thomas Willson je v rečnih globinah opazil lesketanje nečesa srebrnega, kar je pod rahlo vzvalovano gladino ustvarjalo videz migotanja, kakor da bi tam ležali raztreseni kovanci. Še preden je Th omas z aluminijastim čolnom dosegel obrežno peščino, je že vedel, da to ne bo eden izmed tistih najslabših dni, ko iz vode ne potegne drugega kakor zapacano mrežo in odide domov praznih rok. A ko se je nagnil čez bok čolna in potegnil mrežo iz nenavadno tople reke Klamath, mu ulov ni bil prav nič všeč.
Velik losos čaviča bi moral biti trofeja tistega dne, vendar so bili njegovi boki motni in posejani z belkastimi razjedami. Ko je Willson potisnil prste pod škržne poklopce, je izpod njih primezelo rožnato zdrizasto tkivo. “Česa takega še nisem videl,” je zagodrnjal Willson in truplo bolne živali vrgel na rečni breg kot izkušen metalec diska. Nad njim je v ozki špranji kalifornijskega neba, ki ga je bilo videti iz kanjona, jadrala kanja. Vedel je, da bo kmalu pobrala svoj davek.
- S pomočjo interaktivnega zemljevida se spustite po reki Klamath. (besedilo je v angleščini)