Zasvojeni možgani

Ko je Patrick Perotti od matere slišal za zdravnika, ki zasvojenost z mamili zdravi z elektromagnetnimi valovi, je le posmehljivo odmahnil z roko. “Prepričan sem bil, da je slepar,” je dejal. Osemintridesetletni Perotti živi v italijanski Genovi. Je otrok bogatih staršev, ki je ljubil zabave in je začel kokain snifati že pri 17 letih. Sprva le občasno vdajanje mamilom je postopoma preraslo v vsakodnevno navado in navsezadnje v nenehno prisotno prisilo. Zaljubil se je, dobil sina in odprl restavracijo. A pod bremenom zasvojenosti se je njegovo družinsko in poslovno življenje sesulo. Tri mesece je preživel v centru za odvajanje od mamil, toda h kokainu se je vrnil že 36 ur po tem, ko je center zapustil. Nato se je osem mesecev zdravil po nekem drugem programu, še istega dne, ko se je vrnil domov, pa je naletel na preprodajalca mamil in se zadel. “Prav besno sem začel uživati kokain,” je pripovedoval. “Postal sem paranoičen, obseden, čisto nor. Nobene možnosti nisem videl, da bi nehal.” Ko je mama odločno pritisnila nanj, naj telefonira zdravniku, se je vdal. Izvedel je, da bo moral samo sesti na stol, kakršne imajo zobozdravniki, zdravnik Luigi Gallimberti pa mu bo ob levi strani glave podržal napravo, ki naj bi potlačila slo po kokainu. “Na izbiro sem imel smrt ali dr. Gallimbertija,” je obujal spomine.

Patrick Perotti, hud kokainski odvisnik, ki se je po več zdravljenjih vsakič vrnil v objem droge, se je nazadnje zatekel k eksperimentalnemu zdravljenju – delovanju elektromagnetnih sunkov na prefrontalni korteks – na kliniki v Padovi v Italiji. Zdravljenje je bilo uspešno. Psihiater Luigi Gallimberti je transkranialno magnetno stimulacijo s podobnim uspehom uporabil tudi pri drugih bolnikih. Zdaj skupaj s sodelavci načrtuje obsežnejše preskušanje metode. Raziskovalci po svetu to tehniko preskušajo tudi pri drugih oblikah zasvojenosti.

Gallimberti, sivolas mož z očali, psihiater in toksikolog, ki se že 30 let ukvarja z zasvojenostjo, vodi kliniko v Padovi. Za tehniko, imenovano transkranialna magnetna stimulacija (TMS), se je odločil zaradi pomembnega napredka, ki ga je v zadnjem času dosegla znanost o zasvojenosti – pa tudi zaradi razočaranja nad tradicionalnimi oblikami zdravljenja. Nekaterim ljudem zdravila sicer res pomagajo, da nehajo piti, kaditi ali uživati heroin, a recidiv je pogost, poleg tega ni učinkovitega zdravila za zasvojenost s stimulansi, kot je kokain. “Te bolnike je res zelo težko zdraviti,” je zatrdil. Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal zaradi prevelikega odmerka mamil oziroma zaradi bolezni, povezanih z njimi, kot je aids, po svetu vsak dan umre več kot 200.000 ljudi, še veliko več jih pokopljeta kajenje in pitje. Več kot milijarda ljudi na svetu kadi, tobak pa je med petimi glavnimi krivci za bolezni srca, možgansko kap, okužbe dihal, kronično obstruktivno pljučno bolezen in raka pljuč. Z alkoholom je zasvojen skoraj vsak dvajseti odrasli na svetu. Še nihče pa ni preštel odvisnih od iger na srečo in drugih kompulzivnih dejavnosti, ki jih vse bolj priznavamo za zasvojenosti. Potem ko so znanstveniki več desetletij preučevali možgane laboratorijskih živali, zasvojenih z mamili, in slikali možgane prostovoljcev, so si ustvarili dokaj natančno predstavo o tem, kako zasvojenost moti poti in procese, na katerih temeljijo želje, pridobivanje navad, užitek, učenje, uravnavanje čustev in spoznavni procesi. Zasvojenost povzroči več sto sprememb v anatomiji in kemiji možganov ter v prenašanju sporočil med celicami, pa tudi v stične prostore med nevroni, imenovane sinapse, ki so sestavine molekularnega mehanizma učenja.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zasvojenost izkoristi sijajno prilagodljivost možganov in preoblikuje živčna vezja v njih tako, da kokainu, heroinu ali ginu pripišejo največjo vrednost, to pa gre seveda na škodo drugih za človeka pomembnih stvari, kot so zdravje, delo, družina, oziroma na škodo življenja samega. “Zasvojenost je po svoje patološka oblika učenja,” je pojasnil Antonello Bonci, nevrolog z Nacionalnega inštituta za zlorabo drog. Gallimberti je bil navdušen nad časopisnim člankom o poskusih, ki jih je opravil Bonci s sodelavci z omenjenega inštituta in Kalifornijske univerze v San Franciscu. Merili so električno aktivnost nevronov pri podganah, zasvojenih s kokainom. Odkrili so, da je bila možganska regija, v kateri je sedež inhibicije, pri njih nenavadno neodzivna. Z uporabo optogenetike, pri kateri znanstveniki s kombinacijo vlakenske optike in genskega inženiringa vplivajo na živalske možgane z nekoč nepredstavljivo hitrostjo in natančnostjo, so raziskovalci aktivirali te brezvoljne celice pri podganah.

“Zanimanja za kokain v glavnem ni bilo več,” je dejal Bonci. Raziskovalci zato menijo, da bi stimuliranje regije človeških možganov v prefrontalnem korteksu, odgovorne za obvladovanje vedenja, morda lahko obrzdalo zasvojenčevo nepotešljivo potrebo po tem, da se omami. Gallimberti je pomislil, da bi lahko to v praksi dosegli s TMS. Možgani delujejo tako, da se ob vsaki misli ali gibu med nevroni prenašajo električni impulzi. Stimulacija možganov, ki jo že več let uporabljajo za zdravljenje depresije in migren, izkorišča prav ta vezja. Napravo sestavlja samo žično navitje, spravljeno v ohišju. Ko električni tok teče skozi tuljavo, ta proizvaja magnetne sunke, ki vplivajo na električno aktivnost v možganih. Gallimberti je pomislil, da bi več takih sunkov morda lahko aktiviralo nevronske poti, ki so jih mamila že prizadela, podobno kot ponovni zagon deluje pri “zamrznjenem” računalniku. S partnerjem, nevrokognitivnim psihologom Albertom Terraneom, sta se povezala z Boncijem, da bi preskusili to tehniko. Zbrali so skupino kokainskih odvisnikov. Šestnajstim osebam so ves mesec stimulirali možgane, 13 pa jih je bilo deležnih navadnega zdravljenja, dobivali so tudi zdravila proti anksioznosti in depresiji.

Obiskovalci e-stadionov in igralnih salonov v Seulu odštejejo približno evro na uro, nekatere lokacije pa so odprte tudi 24 ur na dan. Kmalu po tem, ko so izjemno hitre spletne povezave v Južni Koreji postale poceni in dosegljive vsakemu, se je izkazalo, da si nekateri Korejci z obsesivnim igranjem iger uničujejo življenje. Zdaj jim zdravljenje plačuje kar država. Ameriško psihiatrično združenje kompulzivnega igranja iger sicer ni priznalo za zasvojenost, spoznalo pa je, da bo treba v zvezi z igranjem internetnih iger opraviti še več raziskav.

Ob koncu preskusa je v skupini, ki je prejemala stimulacijo, mamila nehalo uživati 11 oseb, v drugi skupini pa le tri. Raziskovalci so ugotovitve objavili leta 2016 v januarski številki revije European Neuropsychopharmacology. Članek je zbudil veliko medijske pozornosti, zato se je na kliniko obrnilo več sto uporabnikov kokaina. Perotti je prišel razdražljiv in napet. A povedal je, da se je že po prvem obisku občutno umiril. Kmalu ga je minila tudi želja po kokainu in se še po šestih mesecih ni vrnila. “Tole mi je čisto spremenilo življenje,” je zatrdil. “Spet občutim življenjsko energijo in voljo do življenja, ki ju že dolgo nisem imel.” Za potrditev, da zdravljenje učinkuje in da so koristi trajne, bodo potrebne obsežne, s placebom nadzorovane raziskave. Skupina že načrtuje nadaljnje raziskave, znanstveniki po vsem svetu pa preskušajo, ali je mogoče s stimulacijo možganov pomagati ljudem, da bi nehali kaditi, piti, hazardirati, se prenajedati in zlorabljati opioide. “Vse skupaj je videti zelo obetavno,” je zatrdil Bonci. “Od bolnikov večkrat slišim: ‘Kokain je bil zame včasih zelo pomemben. Zdaj je le še nekaj daljnega, ne obvladuje me več.’”