Zaliv izobilja

ZALIV SVETEGA LOVRENCA je vsota vsega, kar vanj prinašajo reke. Potočki, ki jih napajajo, izvirajo stotine kilometrov stran – v mestih, kakršno je Montréal, in starih gozdovih zvezne države New York. V zalivu se zbirajo usedline, padavinska voda in odpadlo listje. Vse to migotanje, buhtenje in kipenje ga nenehno preobraža. Bakterije in plankton pod vodo mešajo usedline in te zaživijo, kadar skoznje preseva svetloba. Zaradi vsega tega je življenje v zalivu tako bujno, da velja za eno biotsko najbogatejših območij na svetu.

Geološko gledano je Zaliv svetega Lovrenca nastal šele pred nedavnim. Pred 19.000 leti ga je v celoti prekrival skoraj dva kilometra debel led. Celinski led je tako silovito pritiskal na kopno, da se je to pogreznilo, ko pa se je umaknil, se je razbremenjeno začelo dvigati, kakor da bi začutilo neznansko olajšanje. Ko se je dvignilo in se je led stalil, sta zaliv napolnila voda in življenje. Po Reki svetega Lovrenca so priplavale sladkovodne ribe; iz Atlantika so prihiteli morske ribe, morski ježki, morske zvezde, plankton in kiti.

Podolgovati otok Cape Breton ločuje južni del Zaliva svetega Lovrenca od Atlantskega oceana. Vzhodno od otoka je morje mrzlo in je lahko zelo razburkano. Zahodno od njega je toplejše, če že ne toplo, in mirnejše, če že ne mirno. Prvi prebivalci otoka Cape Breton so bili predniki staroselskega ljudstva Mi‘kmaq (izg. migmo), ki je še danes eno od indijanskih ljudstev v priatlantskih provincah vzhodne Kanade. Na območje zaliva so prispeli pred najmanj 9000 leti, poselili so današnjo Novo Škotsko in Novo Fundlandijo ter živeli od obilja, ki jim ga je ponujala narava: tjulnjev, ptičjih jajc, lososov, jesetrov, čep in celo kitov. V 16. stoletju so začeli prihajati francoski, baskovski in portugalski ribiči in trgovati z domačini. Tisti, ki so jim sledili, so se naselili na istem ozemlju kot staroselci, saj so bili tudi oni odvisni od živalstva v zalivu in so se morali prilagajati naravnim ciklom. Če se je povečalo število trsk, je bilo več tudi ribiških ladij. Kadar je bilo veliko mrožev, se je povečalo število lovcev nanje.

Evropejcem, vajenim izčrpanih voda v domovini, kjer so številne ribje vrste že postale redke, veliki sesalci pa še redkejši, se je življenje v zalivu zdelo veličastno. Saj je tudi bilo! A odkritje tega bujnega življenja v njem je sprožilo val izkoriščanja, ki je doseglo industrijske razsežnosti, kakršnih novi svet dotlej ni poznal. Sprva so ulovili na tisoče rib, potem na desettisoče in kmalu na milijone. V 17. stoletju so nalovili že na tone trsk, kitov in drugih živali ter jih pošiljali v Evropo. Tam je njihova cena presegala ceno zlata in srebra, ki sta tja prihajala iz Mehiškega zaliva. Populacije so začele pod tolikšnim pritiskom usihati. Izkazalo se je, da ima meje tudi tisto, kar je bilo videti brezmejno.