Zakaj lažemo

Jeseni 1989 so na Princetonski univerzi med bruce sprejeli mladeniča Alexija Santano, katerega življenjska zgodba se je zdela sprejemni komisiji še posebej očarljiva.

Deležen je bil komajda kakšne formalne izobrazbe. Mladostniško obdobje je preživel domala povsem sam, živel je na prostem v Utahu in zganjal živino, gojil ovce in prebiral filozofska dela. Tekal je po puščavi Mojave in se izuril v teku na dolge proge. Na mah je postal nekakšna zvezda študentskega naselja. Tudi študij mu je šel dobro od rok, pri domala vseh predmetih je dobival najvišje ocene. Zaradi zadržanega vedenja in nenavadnega družinskega okolja je izžareval skrivnostno privlačnost. Ko ga je sostanovalec vprašal, kako da ima posteljo vedno tako brezhibno postlano, mu je odvrnil, da spi na tleh. Zdelo se je popolnoma logično, da nekomu, ki je tolikšen del življenja spal na prostem, postelja ni posebej draga.

To, da se otrok nauči lagati, je naravna stopnja v razvoju. Kang Lee, psiholog s Torontske univerze, je raziskal, kako otroci z leti postajajo vedno bolj prefinjeni lažnivci. Darshan Panesar, pomočnik pri raziskavi, in devetletna Amelia Tong tu demonstrirata funkcionalno spektroskopijo z bližnjo infrardečo svetlobo, ki jo Lee uporablja pri raziskavah.

Toda Santanova zgodba je bila laž. Približno 16 mesecev po vpisu ga je neka ženska prepoznala kot Jaya Huntsmana, ki ga je šest let prej spoznala na srednji šoli v Palu Altu v Kaliforniji. A tudi to ni bilo njegovo pravo ime. Pristojni na Princetonu so nazadnje izvedeli, da je v resnici James Hogue, 31-letnik, ki je v Utahu odslužil zaporno kazen, ker so pri njem našli ukradeno orodje in dele koles. Z univerze so ga odpeljali z lisicami na rokah. Odtlej so ga še večkrat aretirali zaradi tatvin. Ko so ga lani novembra v Aspnu v Koloradu prijeli zaradi kraje, se je spet poskušal izdajati za nekoga drugega.

Človeška zgodovina je polna pretkanih in prevejanih lažnivcev njegovega kova. Številni so kriminalci, ki se nezasluženo okoriščajo s prevarami in lažmi – tako kot dolga leta finančnik Bernie Madoff, ki je vlagatelje opeharil za več milijard dolarjev, preden se je njegova piramidna shema sesula. Nekateri so tudi politiki, ki se skušajo z lažmi dokopati do oblasti ali se obdržati na njej, kakor Richard Nixon, ki je vztrajno zanikal sleherno vpletenost v afero Watergate.

Včasih ljudje lažejo, da bi olepšali svojo podobo – s tem vzgibom bi najbolje pojasnili, čemu je predsednik Donald Trump docela neutemeljeno zatrjeval, da se je ob njegovi prisegi zbrala večja množica kot takrat, ko je prvič prisegel predsednik Barack Obama. Ljudje z lažjo prikrivajo neprimerno vedenje, na primer ameriški plavalec Ryan Lochte med poletnimi olimpijskimi igrami leta 2016, ko je trdil, da so ga na bencinski črpalki oropali z naperjeno pištolo, v resnici pa so s tovariši iz moštva po zabavi pijani delali škodo na neki posesti in naleteli na varnostnike. Celo med znanstveniki – med katerimi so zbrani pretežno ljudje, ki so predani iskanju resnice – se najde galerija prevarantskih sleparjev, kot je bil fizik Jan Hendrik Schön, katerega prelomna odkritja o molekularnih polprevodnikih so se izkazala za laž.

Apollo Robins in Ava Do sta zakonca in poslovna partnerja, ki z rokohitrstvom zabavata in izobražujeta. Robins je neverjetno spreten žepar, nemara najbolj znan po tem, da je izpraznil žepe nekaterim agentom tajne obveščevalne službe iz predsednikovega policijskega spremstva. Dojeva je čarodejka, ki je študirala psihobiologijo. “Ukano razumeva kot namerno izkrivljeno podobo resničnosti,” pravita. “To je nepristransko orodje, ki ga je mogoče uporabiti v dobre in slabe namene, za sporočanje in prevare.”

Ti lažnivci so zasloveli zaradi nezaslišanosti, predrznosti in škodljivosti svojih laži. Toda zaradi sleparjenja niso tarča takega prezira, kot bi si mislili. Laži, ki jih trosijo sleparji, prevaranti in bahavi politiki, so le vrh piramide neresnic, značilnih za človeško vedenje, že odkar pomnimo. Kaže, da se nas večina precej dobro spozna na laganje. Lažemo z lahkoto, tujcem, sodelavcem, prijateljem in ljubljenim trosimo velike in drobne laži. Sposobnost varanja je za nas enako temeljna kot potreba, da zaupamo drugim, zato smo – kako ironično – obupno neučinkoviti pri razkrinkavanju laži. Z lažnivostjo smo tako zelo prežeti, da je čista resnica, če rečemo, da je lagati človeško. Vseprisotno laganje je prva sistematično dokumentirala Bella DePaulo, socialna psihologinja s Kalifornijske univerze v Santa Barbari. Pred dvema desetletjema je s sodelavci poprosila 147 odraslih, naj si teden dni zapisujejo vsako laž, ki jo bodo izrekli. Pokazalo se je, da so se v povprečju zlagali enkrat ali dvakrat na dan. Večina teh neresnic je bila povsem neškodljiva, prikrile so kako posameznikovo pomanjkljivost ali preprečile, da bi prizadel čustva drugega. Nekatere laži so bile izgovor – nekdo se je izgovarjal, da ni odnesel smeti, ker ni vedel, kam naj jih vrže. Namen nekaterih drugih – denimo trditev nekoga, da je diplomatov sin – pa je bil ustvarjati lažno podobo.

To so bili manjši prekrški, poznejša raziskava DePaulove in sodelavcev, ki je zaobjela podoben vzorec, pa je pokazala, da večina ljudi tu in tam izreče “resnejšo laž” – z njo, denimo, prikrijejo varanje partnerja ali pa na vpisnem listu za fakulteto navedejo neresnične trditve. To, da imamo ljudje na splošno dar za medsebojno goljufanje, nas ne bi smelo presenetiti. Raziskovalci domnevajo, da se je laganje kot vedenje izoblikovalo nedolgo po nastanku jezika. Sposobnost manipuliranja z drugimi brez uporabe fizične sile je bila najbrž prednost v tekmovanju za vire in pri parjenju, podobno kot evolucija slepilnih zvijač, denimo prikrivanje ali mimikrija, v živalskem kraljestvu. “Lagati je v primerjavi z drugimi načini pridobivanja moči tako lahko,” pripominja Sissela Bok, strokovnjakinja za etiko s Harvardove univerze, ena izmed pomembnejših mislecev, ki se posvečajo tej temi. “Veliko lažje je izvabiti denar ali bogastvo od nekoga z lažjo, kakor da bi ga lopnili po glavi ali oropali banko.” Ker smo laganje prepoznali kot globoko zakoreninjeno človeško lastnost, so poskušali družboslovci in nevroznanstveniki osvetliti naravo in vzrok tega vedenja. Kako se naučimo lagati in kdaj? Kakšni so psihološki in nevrobiološki temelji nepoštenja? Kje večina potegne mejo? Raziskovalci ugotavljajo, da smo nagnjeni k temu, da nasedamo nekaterim lažem, četudi so v očitnem nasprotju z dejstvi. To nakazuje, da sta v obdobju družabnih medijev nagnjenje k varanju drugih in ranljivost za prevare še posebej izrazita. Sposobnost družbe, da ločuje resnico od laži, je ogrožena kot še nikoli.