Zadnji vikinški kitolovci

Lofotski otoki, v Norveško morje štrleča, polotoku podobna veriga divjih, nazobčanih skalnih odkruškov daleč na severu Norveške nad severnim tečajnikom, so že od nekdaj svet zase.

Po nordijskem ljudskem izročilu je dolga gorska veriga Lofotskih otokov domovanje trolov in valkir – devic, ki so pospremile padle bojevnike v Valhalo – tamkajšnji fjordi pa dramatično prizorišče nekaterih najveličastnejših vikinških sag.

Jasnega poletnega jutra je majhna lesenjača počasi drsela po zrcalni gladini zaliva Vestfjorden in z brazdo, ki jo je risala za seboj, kodrala popoln odsev okoliških gora. Poveljnik ladje, 69-letni Jan Bjørn Kristiansen, pluje po teh vodah že več kot 50 let, zadnjih 40 let v isti, od vremena zdelani barkači Jan Bjørn. To, da sta mož in ladja soimenjaka, je docela na mestu, saj imata veliko skupnega. Oba sta trpežna, prekaljena kitolovca, prava Norvežana – trmasta, praktična, krepkega stasa – in vsa polna brazgotin od dolgih ur trdega dela na morju.

Med poletno kitolovsko sezono Kristiansen harpunira kakih 30 ali 40 ščukastih kitov. Trupla razkosa na krovu in meso proda trgovcem z morsko hrano v pristaniščih ob norveški obali. Norvežani, kot je on, kljub mednarodni prepovedi komercialnega kitolova vztrajajo pri lovu na ščukaste kite – le da iz praktičnih razlogov to počnejo zgolj v norveških priobalnih vodah. Kristiansen je kitolovec že pet desetletij in je previharil marsikateri vihar, tako na morju kot na kopnem. Preživel je nevarna leta t. i. ekoloških vojn, ko so aktivisti na Lofotih onesposobili in potopili vrsto kitolovskih ladij. Pred nekaj leti je doživel hudo nesrečo na krovu svoje ladje, ko je razneslo harpunski top – eksplozija, v kateri bi skoraj izgubil življenje, mu je izmaličila levo roko. A že naslednjo sezono je bil spet na morju in lovil kite.