Zadnje priče 2. svetovne vojne
PRED 75 LETI se je najobsežnejša, najbolj uničujoča in smrtonosna vojna v zgodovini človeštva bližala koncu. Druga svetovna vojna je upravičila svoje ime: bila je resnično svetovni spopad, v katerem so si stale nasproti zavezniške sile – ZDA, Sovjetska zveza, Velika Britanija, Kitajska in njihove manjše zaveznice – ter sile osi – Nemčija, Japonska, Italija in še nekaj drugih držav.
V oboroženih silah je služilo približno 70 milijonov mož in žena, ki jih je zajela največja vojaška mobilizacija v zgodovini. Toda najbolj so trpeli in najpogosteje umirali civilisti. V vojni naj bi bilo umrlo 66 milijonov ljudi; približno 70 odstotkov (45 milijonov) je bilo civilistov, med njimi šest milijonov Judov, ki so jih pomorili v holokavstu. Več deset milijonov ljudi je bilo pregnanih z domov in iz domovine, številni so še leta živeli v taboriščih za razseljene osebe. Posledice vojne so bile enako neizmerne kot njen obseg.
“Za obrambo domovine sem želela narediti kaj več kot zgolj stati za štedilnikom.”
BETTY WEBB
Britanska obveščevalka
97-letna Webbova je bila stara 18 let, ko je začela delati v Bletchley Parku, britanskem centru za dešifriranje, ki je bil strogo varovana skrivnost. Nemški voditelji so bili prepričani, da sporočil, šifriranih z njihovim strojem Enigma – ta model (spodaj) je lahko izdelal 103 sekstilijone kombinacij – ni mogoče razvozlati. Osebje v Bletchleyju je dokazalo nasprotno.
Bile so temelj za več kot sedem desetletij oblikovanja podobe sveta, kakršnega poznamo, od zore jedrske dobe do ustanovitve države Izrael ter nasprotij med svetovnima silama ZDA in Sovjetsko zvezo. Spodbudile so tudi sklepanje mednarodnih zavezništev in nastanek organizacij, kot so Združeni narodi in NATO, katerih naloga naj bi bila preprečiti, da bi se kataklizma še kdaj ponovila. Toda čas hitro mineva. Zavedanje javnosti o vojni in njenih tako rekoč nedojemljivih posledicah bledi in se zabrisuje kot obrisi podob na porumenelih starih fotografijah.
“Mrtvih pozimi v Stalingradu nismo pokopavali. Trupla smo zložili na kup. Ni bilo prostora za pokop.”
MARIJA ROHLINA
Ukrajinska vojaška bolničarka
Boji so se končali pred 75 leti, toda zdaj 95-letna Marija Rohlina vojno še vedno čuti v dlaneh, v vsakem prstu posebej. Rodila se je v Ukrajini in sanjala, da bo postala pilotka. Toda leta 1941, ko je bila stara 16 let, so nacisti prodrli globoko v njeno domovino. “Iz šolske klopi sem odšla naravnost v vojno,” je povedala. Postala je vojaška bolničarka in štiri leta služila v Rdeči armadi.
Pričevalcev je vse manj. Nekateri izmed zadnjih preživelih so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe in so nam s tem poklonili neprecenljivo darilo: priložnost, da na vojno pogledamo skozi njihove oči in jo tako spet postavimo v središče zanimanja. Ker takrat ni bilo dostopa do medmrežja in današnjih možnosti hitre komunikacije, je večina teh moških in žensk pred vojno le malo vedela o svetu zunaj svoje skupnosti. Ko jih je vojna vihra iztrgala iz znanega okolja, so bili izpostavljeni množici novih izkušenj in so se znašli na prej nepredstavljivi preizkušnji. Številni so izziv z navdušenjem sprejeli.
“Še danes se čudim, s kakšno lahkoto je bilo mogoče, organizirati stare in mlade za upor proti neskončno močnejšemu sovražniku.”
BOŽIDAR (BOGO) in ANICA GORJAN
Slovenija
Črnosrajčniki so se zdeli smešni, a so bili nevarni, ponoči so pretepali ljudi,” se zgodnjega otroštva spominja Božidar Gorjan, ki se je rodil leta 1924 na Premu pri Ilirski Bistrici. Ko je imel šest let, je iz Trsta, kjer je takrat živela njegova družina, z očetom, ki so ga fašisti, ker je bil zaveden Slovenec, preganjali, pobegnil v Ljubljano.
“Lahko si mislite, kako smo se počutili, ko so tisti, pred katerimi smo morali pobegniti, aprila 1941 zasedli Ljubljano. Italijanska okupacija je ranila naš ponos in ogrozila naš obstoj. ”Gorjan, tedaj 17-letni gimnazijec, se je pridružil uporu, ki je bil med mladimi še zlasti močan. “Vdrli smo v šole, sneli slike Benita Mussolinija in italijanskega kralja, stene pa popisali z znakom Triglava in črkama OF. Organizirali smo se v borbene grupe po dva ali trije in razoroževali Italijane, ki si niso več upali sami na ulice. Ljudi so ovajali, aretirane pretepali, dekleta tudi posiljevali.”
“Prepričana sem, da bi moji otroci, vnuki in pravnuki, če bi prišel kdo, ki bi jim hotel vzeti zemljo in jih potujčiti, ravnali enako, kot sem sama.”
NADA TARMAN
Partizanka Smelja
Slovenija
V Ljubljani so bili naenkrat napisi v italijanščini, od nas so zahtevali, da se imamo za Italijane. Koliko upora je bilo v nas, predvsem v mladih, zaradi tega!” Tako se začetka italijanske okupacije Ljubljane spominja Nada Tarman, ki pri 98 letih preseneča z bistrostjo in življenjsko energijo.
Že kmalu se je pridružila ilegalnemu odporniškemu gibanju. Med drugim je skrbela za raznašanje skrivoma natisnjenih letakov.
“Kogar so pri tem ujeli, so ga pretepli, zasliševali, kje jih je dobil …” Eden od ujetih fantov je povedal, da je letake z gesli ‘Tu je Slovenija’, ‘Živela OF’ in podobnimi, ki so jih pred 1. majem 1942 raznašali po Ljubljani, dobil pri Tarmanovih v Šiški.“Še isto noč je prišel pred hišo kamion. Našo družino, razen mame, so zvlekli v zapor v belgijsko kasarno. Očeta so izpustili, z bratom pa sva bila pred vojaškim sodiščem obsojena na osem let zapora.”
Prisluhnite zgodbam veteranov in preživelih z vsega sveta na spletnem naslovu natgeo.com/ww2.