Vzleteli smo. Kam pa zdaj?

Ko je človek pred 50 leti stopil na Luno, je bil to za človeštvo eden najpomembnejših, zgodovinskih dogodkov. Pa ne samo zato, ker sodi obisk na nekem drugem svetu med človekove največje tehnološke dosežke, ali zato, ker je bil to vrhunec epske tekme med svetovnima velesilama, čeprav je oboje res. New York Times je takrat na naslovnici objavil pesem Archibalda MacLeisha, televizijski voditelj Walter Cronkite, ki je veljal za “najbolj zaupanja vrednega Američana”, pa je dejal, da bodo ljudje čez 500 let imeli pristanek na Luni za “najpomembnejši dosežek vseh časov”.

Toda najpomembnejši ne zato, ker se je končala tekma ali ker smo neki mejnik prestavili nepredstavljivo daleč, pač pa zato, ker je bil ta dosežek šele začetek. Začetek nove ere človekove zazrtosti proti daljnim obzorjem, kjer so kraji, ki jih bomo lahko raziskali in se morda tam celo naselili. Na začetku razvoja smo bili vrsta, ki živi na kopnem. Kmalu po tem, ko smo postali morjeplovci, smo poselili ves planet.

Kliknite na sliko za povečavo.
Vreme se na Marsu občutno spreminja, zaradi česar bi bile potrebne vesoljske obleke, ki bi zagotavljale ustrezne življenjske razmere pri temperaturah od minus 60° C do plus 20° C. To eksperimentalno obleko, ki so jo razvili v laboratoriju Univerze v Severni Dakoti, sestavlja kar 350 posameznih kosov. Projekt je financirala Nasa.

Ko smo naredili letala in so ta postala dovolj močna, smo osvojili ozračje. Zdaj nam je usojeno, da postanemo potniki v prostranem, čisto novem kraljestvu. Vesoljski potniki smo že bili, in takoj ko nam bo ta pomembni dosežek pomagal premagati, kar slavni znanstvenik in pisatelj Isaac Asimov imenuje naš “planetarni šovinizem”, bomo postali medplanetarna vrsta. Kmalu ne bo več dovolj, da bomo zase uporabljali izraz “Zemljani”. Vse to in še več so ljudje pričakovali takrat, sredi evforije in čudenja tistega 21. julija 1969, ko se je Orel, pristajalni modul Apolla 11, dotaknil Luninega površja.

Celo najpomembnejše potovanje se začne s prvim korakom. Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo. Direktor ameriške vesoljske agencije Nasa Thomas O. Paine je že kmalu za tem pogledoval k Marsu, pa ne samo v tihi želji, ampak s podrobnim načrtom in urnikom, ki ga je objavil National Geographic. Odhod: 3. oktobra 1983. Posadko naj bi sestavljalo 12 članov, potovali naj bi v dveh 75-metrskih vesoljskih ladjah, ki bi ju na pot izstrelili z raketo na jedrski pogon. Vstop v orbito okoli Marsa: 9. junija 1984. Osem dni raziskovanja Marsovega površja. Vrnitev na Zemljo: 25. maja 1985. Dejstvo, da smo osvojili Luno, je nekako vse človeštvo utrdilo v prepričanju, da bomo res kmalu odšli še dlje v vesolje. “Kamorkoli smo šli, ljudje niso vzklikali: ‘Čestitamo, Američani ste to dosegli.’ Ne, govorili so: ‘Mi smo to dosegli!”’ se spominja Michael Collins, pilot vesoljske ladje Apollo 11. “Mi, človeštvo, mi, človeška vrsta, mi, ljudje, smo to dosegli.”o smo se z avtobusom vozili po samotni cesti čez prostrano stepo v južnem Kazahstanu, je do sončnega vzhoda manjkalo še kar nekaj ur. Avtobus je nenadoma zavil na neko ulico in se ustavil pred velikansko poškodovano zgradbo. Dobro oboroženi ruski in kazaški varnostniki so stali okoli dvorišča, ki se je kopalo v svetlobi reflektorjev.

V hangarju je čakala nova, bleščeča raketa. Na raketno izstrelišče Bajkonur sem prišel, ker je tik pred 50. obletnico prvega pristanka na Luni to edini kraj na Zemlji, kjer še lahko vidiš, kako v vesolje vzletajo rakete s človeško posadko. In edini kraj v vsem vesolju, kamor lahko te posadke poletijo, je Mednarodna vesoljska postaja kakšnih 400 kilometrov nad Zemljo, kar je le tisočina razdalje do Lune.

Tehnik vgrajuje komponente v CST-100 Starliner, novo kapsulo, ki so jo razvili pri Boeingu in ki lahko v orbito na mednarodno vesoljsko postajo ponese do pet potnikov. Narejena je za pristanek na trdnih tleh, čeprav plava tudi na vodi. Ima padala za upočasnjevanje padanja in zračne balone, ki ublažijo pristanek. Vsaka kapsula bo lahko letela do desetkrat. Prvi poskusni polet s posadko je predviden proti koncu leta.

Zadnjih osem let, odkar je Nasa upokojila svoja vesoljska plovila, je edina možnost, ki jo ima ameriški astronavt, če želi priti na vesoljsko postajo, da se pridruži ruskemu tovarišu iz ruske vesoljske agencije Roskosmos. Povratna vozovnica za enega stane 82 milijonov dolarjev. Petdeset let po prvem pristanku na Luni je to vse, kar imamo, če z “mi” mislimo človeška bitja. In če to izmerimo z metrom iz leta 1969, smo več kot nazadovali. Dvanajst ljudi, vsi so bili Američani in moški, se je sprehodilo po Luni, a od leta 1972 nihče več. In razen na Mednarodno vesoljsko postajo ni človeška noga stopila nikamor drugam v vesolju. Če vzamemo drugačno merilo, pa smo seveda v tem času dosegli neverjeten napredek v raziskovanju vesolja.

Do vseh planetov Osončja smo poslali samodejne vesoljske ladje, ki so na Zemljo poslale dih jemajoče fotografije tujih pokrajin in goro znanstvenih podatkov. Dvojčka Voyager sta dobesedno brzela skozi Osončje od planeta do planeta in sta danes že v medzvezdnem prostranstvu. Sta prva poslanca človeštva, ki jima je to uspelo. Ta hip sta več kot 17 milijard kilometrov od nas in še vedno smo v stiku z njima. Ker lahko Voyagerja po praznem medzvezdnem prostoru potujeta tako rekoč v nedogled, Sonce in Zemlja pa imata rok trajanja (brez panike, ta bo potekel šele čez nekaj milijard let), je čisto mogoče, da bosta ta kot manjši avto velika večna popotnika nekoč edini dokaz, da smo sploh obstajali. Mogoče je tudi, da bo vrsta, ki nas bo nasledila, nekoč v prihodnosti potovala po medzvezdju in nam priznala vsaj nekaj zaslug za svoj uspeh.

Kliknite na sliko za povečavo.
Vesoljska ladja Unity podjetja Virgin Galactic leta 2015, ko je poletela na višino 80 kilometrov, ki jo Nasa šteje za začetek vesolja.

Če se bo to zgodilo, bodo morda prav to obdobje v zgodovini – konec prvega desetletja 21. stoletja in začetek drugega – imenovali “točka preloma”, kot ga imenuje Jim Keravala, fizik, ki je spremljal izstrelitve ruskih, evropskih in ameriških raket. To je namreč obdobje, za katero je značilna hiperaktivnost komercialne vesoljske panoge. Keravala pravi, da smo zdaj končno res “na pragu obdobja poseljevanja vesolja in človeške prihodnosti, ki ni vezana samo na Zemljo”. (Mož je direktor podjetja OffWorld, ki namerava na telesa notranjega Osončja poslati na milijone robotov, da bi ta telesa spremenili v “boljše, prijaznejše in bolj zelene svetove, primerne za življenje in civilizacijo”.)

O Keravalovih fantastičnih napovedih bi lahko na široko razpravljali, delno tudi z vidika slogana klasične vesoljske panoge, po katerem “je vesolje neprijazno in nevarno”, kar zagotovo drži; koraki nazaj in zamude pri načrtovanju so tako rekoč od vsega začetka spremljali napredek pri osvajanju vesolja.