Vzdržljivi kavboji

Zakaj je kavbojski duh še vedno živ?

Ko se Wes Miner zgodaj zjutraj zbudi, osedla konja in odjaha pregledat čredo goveda, za katero skrbi, si želi, da ne bi zagledal vran in kanj. Saj nima nič proti tem velikim črnim pticam, a če jih zagleda, kako počasi krožijo po nebu ali naglo sprhutajo iz grmovja, ko se mu približa, ga stisne v želodcu, saj ve, da je poginila vsaj ena od njegovih živali.

Nekatere poginejo prav nenavadno. Pred štirimi leti je Miner delal na nekem ranču v Idahu, kjer je ob nenadni nevihti strela ubila več kot deset glav živine, ki se je pred neurjem zatekla pod drevo. Kosti so se belile na pašniku še dolgo po dogodku, v opomin, da nesreča nikoli ne počiva.

Na ranču v jugozahodni Montani, kjer dela zdaj, volkovi ponoči požrejo tele in za njim ne ostane niti koščica. Včasih krava zatava v močvirje in si zlomi nogo, tako da jo je Miner prisiljen ustreliti takoj, ko jo najde. Enoletno tele se napase cvetočega strupenega ostrožnika in v štirih urah pogine.

Narava je muhasta in daje in jemlje, vendar je Wes Miner tega vajen.