Vse višje morje
Preden je hurikan Sandy 29. oktobra lani zavil proti severovzhodni obali ZDA, je napravil razdejanje v več karibskih državah in povzročil smrt nekaj deset ljudi. V pričakovanju najhujšega viharja, kar se jih je kdaj razbesnelo nad Atlantikom, so v New Yorku in drugih mestih odredili obvezno evakuacijo niže ležečih območij. Odredbe niso upoštevali vsi. Tisti, ki so se odločili pričakati Sandy doma, so lahko zaslutili, kakšen bo svet prihodnosti, v katerem se bo morska gladina zaradi segrevanja ozračja neizogibno dvignila.
Brandon d’Leo, 43-letni kipar in deskar, živi na polotoku Rockaway, ozkem in gosto naseljenem 18 kilometrov dolgem peščenem jeziku, ki sega v morje na zahodnem koncu otoka Long Island. Tako kot številni d’Leovi sosedje tudi on med hurikanom Irene leto poprej ni zapustil doma. “Ko so nam povedali, da bo viharna plima, ki jo bo povzročil ta vihar, še hujša, me ni bilo prav nič strah,” pravi. A pogum mu je kmalu splahnel.
D’Leo je najemnik stanovanja v prvem nadstropju dvonadstropne hiše na severni strani ulice, ki poteka vzdolž južne obale polotoka. Okrog pol štirih popoldne je šel pogledat ven. Valovi so butali ob devet kilometrov dolgo leseno obrežno promenado. “Voda je že začela preplavljati promenado,” pravi. “Pomislil sem, da so do plime vendar še štiri ure in pol. V desetih minutah je bila voda verjetno že za tri metre bliže ulici.”
Vrnil se je v stanovanje, od koder sta skupaj s sosedo Davino Grincevicius opazovala morje, medtem ko je dež, ki ga je nosil veter, škropotal po steklenih drsnih vratih dnevne sobe. Najemodajalec se je bal, da bi utegnilo hišo poplaviti, in je izklopil elektriko. Ko se je stemnilo, je Grinceviciusova zagledala nekaj skrb zbujajočega. “Mislim, da se je promenada pravkar premaknila,” je dejala. Čez nekaj minut je morski val spet dvignil promenado. Začela je razpadati.
Trije dolgi odseki promenade so treščili v borovca, ki rasteta pred d’Leovim stanovanjem. Ulica se je spremenila v meter globoko reko, z vsakim novim valom pa je bilo na polotoku več vode. Zvrtinčeno morje je dvignilo avtomobile, zvok njihovih zavijajočih alarmov se je pridružil kakofoniji vetra, vode in lomečega se lesa. Na zahodu je nebo osvetlilo nekaj podobnega ognjemetu – eksplodirali so električni transformatorji v Breezy Pointu, soseski malo pred koncem polotoka. Tisto noč je do tal pogorelo več kot sto domov.
Drevesi na dvorišču sta rešili d’Leovo hišo in morda tudi življenja vseh, ki so bili takrat v njej – d’Leovega, Grinceviciusove in dveh starejših žensk, najemnic v stanovanju pod njegovim. “Nikakršne možnosti ni bilo, da bi prišli iz hiše,” pravi d’Leo. Po noči, v kateri skorajda ni zatisnil očesa, je šel malo pred sončnim vzhodom pogledat ven. Voda se je umaknila, do kolen globoke mlake pa so še vztrajale na nekaterih delih ulic. “Vse je bilo prekrito s peskom,” pravi. “Bilo je kot na kakem drugem planetu.”