Vsak stol ima svojo zgodbo

“Kakšno zgodbo ima ta, na katerem sedim?” vprašam nekdanjega predavatelja prostoročnega risanja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. “Sedite na prototipu stola Lajt iz leta 1991,” izvem. “Takrat je bilo za menoj že kakšno leto ukvarjanja s stoli, in ker so vsi mislili, da znam delati zgolj težke, masivne kose, sem si rekel, da bom poskusil narediti ne samo lahek stol, ampak stol, ki bo lažji od vseh do takrat.” Nastal je stol, minimalističen, brez okrasja in poceni. “Ta velja celo med kolegi arhitekti za fajn in dober stol, drugi pač ne,” pravi Suhadolc z ironičnim nasmehom. “Narejenih jih je bilo nekaj sto, kar je zame ogromna številka.” Številni, večina, ki jih izdela, so namreč unikatni primerki. Janez Suhadolc stanuje v hiši, ki jo je projektiral njegov oče, tudi arhitekt, in ko se je odločil, da gre po njegovih stopinjah, je mislil, da se bo sam prav tako ukvarjal z načrtovanjem velikih stavb, ne ravno Bavarskih dvorov ali kakšnih Situl, kot so sanjali kolegi, hiš pa vendarle. A se okoliščine, kakor pravi, nekako niso ujele. “Opazil sem, da je gradnja ogromnih stavb v današnjih časih nekaj silno zapletenega  v upravnem smislu in da zajema le kakšen odstotek projektiranja, vse drugo je menedžment.” Tako je pristal pri stolu, kralju pohištva, pri svojih arhitekturnih miniaturah. “Stol je najbolj izpostavljena forma z največ simbolnega pomena. Tako kot je v glasbi simfonija ali v literaturi roman, v kiparstvu akt … No, vsaj dokler so jih kiparji še delali.” Navdih za delo črpa iz ljudske umetnosti, pa iz del Plečnika, Vurnika in Fabianija (tem je posvetil vsakemu svojo šahovsko garnituro), slovenskih arhitektov torej, pa tudi sicer se opira na umetnostne sloge, ki so oplazili naše kraje. Na romaniko, ki je je v Sloveniji le za drobec, gotiko, predvsem pa na barok. Pri tem ni izbirčen. “V kakšnih izrastkih je mogoče v slovensko tradicijo vključiti tudi prazgodovino in Rimljane. Težko bi pokazal na kakšen svoj izdelek in rekel: ‘No, tukaj se pa vidi vpliv koliščarjev.’ Tale hiša ima pročelje iz lesenih stebrov in kdo, ki bi jo pogledal malo takole, bi rekel, da gre za kakšne koliščarje, pa sem prepričan, da očetu kaj takega ni padlo na pamet … Čeprav je praded Martin Peruzzi, posestnik na Barju, odkril to naselbinsko kulturo.” Pravzaprav ne mara ene same reči – dolgčasa, ki ga občuti ob modernizmu, pri gladkih linijah brez dekorja, pri katerih so pomembni volumni in razmerja, ni pa detajla. Zato je model Lajt pravzaprav izjema, dokaz, da zna tudi to, če hoče. Druge njegove stole je treba pogledati od blizu.