Vročinski val

Prvi hrbtopluti kit se je pojavil v zalivu Marmot, kjer se morje kot ukrivljen prst ovija okrog aljaškega otoka Kodiak. Biolog je opazil mladiča, ki je plaval na boku, kot to kiti včasih počnejo med igro. Morje mu je pljuskalo v odprta usta in iz njih. Pena mu je zalivala mlahavi rožnati jezik. Smrt je na divjem severu celo v najsrhljivejši različici po navadi nekaj preveč vsakdanjega, da bi bila znamenje za preplah. Toda naslednjega dne proti poldnevu so potniki na trajektu Kennicott v bližini opazili še enega kita, ki je negibno ležal na vodi. Bila je samica z debelo plastjo tolšče. Videti je bila zdrava, a tudi ona je bila mrtva.Kathi Lefebvre je govorila o kitih, medtem ko sva hodila po vetrovni, skalnati obali 320 kilometrov severno od Kodiaka. V zahodnem delu Aljaškega zaliva najdejo povprečno osem mrtvih kitov na leto. Leta 2015 pa so jih zgolj junija našteli najmanj ducat.

Kiti grbavci so si privoščili ribjo gostijo v Montereyskem zalivu v Kaliforniji. Inčuni so bili leta 2015 marsikje prava redkost, v zaliv pa se jih je nagnetlo toliko, da je Jim Harvey, direktor morskega laboratorija v Moss Landingu, lahko skozi okno opazoval, kako se z njimi masti 50 ali 60 kitov hkrati. “To ni normalno,” je zatrdil.
Kliknite na sliko za povečavo.

Vse poletje je Tihi ocean naplavljal razpadajoča trupla v skalnate zalive vzdolž 1600-kilometrske obale med Anchorageem in Aleutskimi otoki. Z njimi so se gostile cele družine grizlijev. Lefebvrova, raziskovalka iz Severozahodnega središča za ribištvo, ki deluje pri Zvezni upravi za oceane in ozračje v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington, je preučila očesno tekočino pri enem od trupel, vendar ji ni uspelo ugotoviti vzroka kitove smrti. Potem sva prišla v zaliv Kachemak blizu Homerja na Aljaski in se približala umirajoči morski vidri, ki je ležala na obali in krčevito dihala. Na obali pod zasneženim gorovjem Kenai se je umiranje vider občutno povečalo in Lefebvrova je prišla tja, da bi ugotovila, ali je to, kar se je dogajalo z vidrami, kako povezano s tem, kar se je dogajalo s kiti. Zadnjih nekaj let smrt neusmiljeno kosi v oceanu pred zahodno obalo Severne Amerike. V obrežnih lokvicah od Santa Barbare v Kaliforniji do Sitke na Aljaski so pomrli milijoni morskih zvezd.

Kliknite na sliko za povečavo.

Obala je bila posejana s stotisoči mrtvih morskih ptic, ki se prehranjujejo v oceanu. V Kaliforniji je od lakote poginilo 20-krat več morskih levov kot navadno. Gledal sem, kako so znanstveniki v Homerju nalagali trupla morskih vider na oranžne sani – v enem samem mesecu jih je morje naplavilo kar 79. Do konca leta so v zahodnem delu Aljaškega zaliva našteli 45 trupel kitov, kar je bil nezaslišan podatek. Množični pogini so sicer nekaj tako naravnega kot požar, ki zajame gozd zavitega bora ter odstrani šibka drevesa in naredi prostor za pomladitev. A vse te skrivnostne smrti so imele nekaj skupnega: sodile so v obdobje, ko je temperatura oceanske vode vzdolž zahodne obale Severne Amerike potolkla vse rekorde v novejši zgodovini. Toplejša oceanska voda uničuje koralne grebene v tropih in zaradi talečega se ledu se spreminja življenje na Arktiki, zato ni bilo težko pre-zreti, kako zelo lahko topla voda vpliva na morja v zmernih geografskih širinah. A zdaj je to postalo več kot očitno!

Med letom 2013 in začetkom letošnjega leta je bila morska voda ponekod pred zahodno obalo Severne Amerike tako topla, da je bilo življenje v morju izpostavljeno hudemu stresu. Živali so videvali na krajih, kjer se prej niso nikoli pojavljale. Strupeno cvetenje alg, najobsežnejše, kar pomnijo, je za več mesecev ohromilo kalifornijski lov na rakovice. Prehranska veriga se je pretrgala pri ključnih členih. Ni jasno, ali so ta oceanski vročinski val povzročili izpusti toplogrednih plinov ali pa je naravno vremensko in podnebno nihanje tokrat zgolj doseglo skrajno lego. Toda ob tem pojavu je brez odgovora ostalo več vprašanj usodnega pomena: je bil to izjemen, enkraten pojav, je šlo za malo verjetno časovno ujemanje skrajnosti, ki so skupaj otežile življenje nekaterim morskim organizmom?

Biologinjo Debbie Boege-Tobin preplavljajo čustva, ko skuša olajšati trpljenje umirajoči morski vidri na prodnati obali v Homerju na Aljaski. V enem samem mesecu – septembra 2015 – so tam našli 79 mrtvih morskih vider.
Kliknite na sliko za povečavo.

Ali pa je bila to, kakor pravi neki znanstvenik, “generalka” – ki je morda nakazala, kaj bi utegnilo nekoč prinesti toplo morje, ko bo Tihi ocean zaradi podnebnih sprememb zajela vročica? Medtem ko sva z Lefebvrovo preudarjala, kaj naj storiva, naju je zmotil radijski klic. Na peščeno-prodnati polotok Homer Spit je morje naplavilo še eno mrtvo vidro. Vrnila sva se na prašno parkirišče, se strpala v poltovornjak in odpeljala. Proti koncu leta 2013 se je v Aljaškem zalivu pojavila gmota tople vode, ki je sprožila veliko ugibanj in marsikoga zbegala. Trdovraten sistem visokega zračnega tlaka, ki so ga poimenovali “nemogoče vztrajni greben”, je poskrbel za dolgo obdobje lepega vremena. Tako kot se ohlaja kava v skodelici, če čeznjo pihamo, vetrovi navadno premešajo in ohladijo vodo na morski gladini in tik pod njo. Namesto tega se je premikajoča se gmota tople vode, ki so jo poimenovali “packa”, še segrela in prerasla v veliko večjo gmoto ter se širila vzdolž zahodne obale Severne Amerike, tam pa se je srečala s toplimi vodnimi gmota­mi, pomikajočimi se proti severu. Temperatura morja je bila ponekod za štiri stopinje Celzija višja kakor navadno. Nekateri deli oceana so bili toplejši, kot je bilo kadar koli izmerjeno. Ko je bilo območje tople vode največje, je obsegalo de­vet milijonov kvadratnih kilometrov od Mehike do Aljaske, približno za dve Evropski uniji.

Več si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija

Video.