Volk sit, koza cela
Albin Keuc se z vprašanji okolja, trajnostnega razvoja in civilne družbe ukvarja že več kot 30 let. Zdaj je vodja zagovorništva pri slovenski platformi razvojnih in humanitarnih organizacij SLOGA (Slovenian Global Action), pri okoljevarstveni organizaciji Ekologi brez meja pa je med drugim vodil projekt “Volk sit, koza cela”. Ta se je osredotočal na vprašanje hrane, ki jo Slovenci zavržemo.
Kaj je bistvo projekta Volk sit, koza cela?
Oblikovati orodja za zmanjševanje količin zavržene hrane – zdaj so na spletni strani volksitkozacela.si dostopna vsem. Pomagajo pri načrtovanju nakupov in pripravi obrokov. Tu so še praktični nasveti, kako shranjevati živila, da se ne pokvarijo – čebule in krompirja denimo ne smemo shranjevati skupaj, saj začne krompir zaradi zorilnih plinov iz čebule kaliti … Gre torej za svetovanje, kako odgovorno ravnati s hrano. Konec koncev s tem zagotovimo tudi precejšne denarne prihranke. A to je šele začetek. Nekatere aktivnosti še vedno potekajo, Ekologi brez meja so dejavni pri oblikovanju nove nacionalne strategije ravnanja z odpadki, SLOGA pri krepitvi slovenske pomoči državam v razvoju – lačnih je še zmeraj skoraj milijarda ljudi. Oboji si prizadevamo za prostovoljni dogovor med ključnimi akterji, da bi bilo zavržene hrane čim manj.
Kdo so ti ključni akterji?
Kot vselej moramo pogledati k virom zavržkov. Na začetku so kmetje in drugi pridelovalci hrane, sledijo živilskopredelovalna industrija in trgovci, na koncu pa smo uporabniki, ki se prehranjujemo doma in v različnih “prehranjevalnicah” – šolah, vrtcih, menzah, restavracijah … V zadnjih letih smo prvič prišli do konkretnih številk, in te so impozantne: Velika Britanija, na primer, ki je vodilna pri preprečevanju nastajanj zavržene hrane, je na leto zavrže za okoli 25 milijard evrov. Tu ne gre več samo za moralno vprašanje, to je zelo negospodarno ravnanje. Največ je ostankov v gospodinjstvih in restavracijah, veliko jih je tudi v trgovinah. V tem pogledu smo Slovenci podobni razvitemu svetu; v deželah v razvoju zaradi težav z logistiko, hlajenjem in slabo infrastrukturo največ hrane izgubijo na drugem koncu verige, še preden sploh pride do predelovalcev in trgovcev.
Koliko hrane se zavrže pri nas?
Uradni podatki nas uvrščajo med evropske države, ki proizvajajo manj zavržkov. Za leto 2011 so navajali številko 168.000 ton, torej nekaj več kot 80 kilogramov na prebivalca, leta 2014 pa naj bi bilo zavržkov manj, okoli 130.000 ton. A sem nekoliko v dvomih glede teh podatkov, bojim se, da sta se spremenila le način poročanja in metodologija ugotavljanja zavržkov. Raziskovalno središče Evropske komisije v Španiji je lani objavilo študijo, ki kaže, da povprečen Evropejec na leto zavrže 123 kilogramov ali 16 odstotkov vse hrane, ki doseže potrošnike. Pri nas se je najbrž zavrže manj zaradi razmeroma nizkih dohodkov in več revnih, precej je k zmanjšanju prispevala tudi gospodarska kriza zadnjih let. Še vedno pa je zavržkov veliko preveč. V Sloveniji bomo morali dobro pogledati v ozadje podatkov, da ukrepov ne bi utemeljili na podatkih, ki bi bili bolj “čez palec”.
Kje pa konča zavržena hrana?
Navadno na odlagališčih, v maloštevilnih kompostarnah, kjer je nekaj predelajo v kompost, in v bioplinarnah. Biološki odpadki so na odlagališčih velik vir toplogrednih plinov. Na začetku tisočletja smo namreč dobili pravilnik o ravnanju z živilskimi odpadki v kuhinjah, restavracijah … Kuhinje, ki na dan razdelijo določeno število obrokov, so zavezane k oddajanju ostankov koncesionarjem, podjetjem, specializiranim za odpadno hrano. Pravilnik je prepovedal oddajo zavržene hrane za krmo živali. Konec 90. let, preden je nastal, je bil čas epidemije norih krav in zato strahu, da bi zaradi uživanja njihovega mesa lahko oboleli za Creutzfeldt-Jakobovo boleznijo, kar je stvari še poslabšalo. To bo treba spremeniti. Če je bila hrana dobra za ljudi, ni razloga, da ne bi bila dobra za živali.
Pomembno je tudi poznavanje oznak o trajnosti živil?
Drži. Tretjina Slovencev ne pozna razlike med oznakama “uporabno najmanj do” in “uporabno do”. “Uporabno do” se uporablja za označevanje občutljivejših živil, na primer Prizor iz ene od številnih bogato založenih trgovin v Evropski uniji. mesa, in pove, da je živilo uporabno le do navedenega datuma, potem pa ne več. Z oznako “uporabno najmanj do” pa prodajalec zagotavlja, da bo izdelek z vsemi bistvenimi lastnostmi – videzom, vonjem, okusom … – do navedenega datuma nespremenjen. Po tem datumu se lastnosti lahko spremenijo, je pa taka hrana, na primer jogurti, še nekaj časa primerna za uživanje. Ampak do lani je Slovenija povsem izenačeno ravnala s hrano, ki je imela eno od obeh oznak – po preteku roka je trgovec oboje vrgel proč. Zdaj se ta praksa počasi spreminja.
Kaj bi morali napraviti, da bi bilo zavržkov manj?
Ukrepi so zelo raznoliki, odvisno od vira zavržene hrane. V gospodinjstvu jih lahko zmanjšamo na prej omenjene načine. Trgovci lahko izboljšajo logistične poti, hlajenje, notranji transport hrane v samih trgovinah, izobražujejo potrošnike … Veliko lahko napravijo s spremembami estetskih zahtev in standardov kakovosti. Del kupcev že zavrača sadje in zelenjavo uniformnega videza, ker ima takšne pridelke za genetsko uničene, kemizirane, celo zdravju nevarne.
Kaj torej storiti?
Ključno je, da pripravimo ustrezno podlago za ukrepanje, saj globalni cilj poznamo – do leta 2030 po vsem svetu prepoloviti količino zavržene hrane. Po mojem moramo tudi dopolniti piramido ukrepanja in najprej poskrbeti za ljudi – da torej hrana, primerna za ljudi, kot so presežki v restavracijah, doma in pri trgovcih, pride do njih. Nadalje, podražiti moramo odlaganje odpadkov, da spodbudimo ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje nastajanja vseh vrst odpadkov. Tudi trgovin in predelovalne industrije zavržena hrana ne stane kaj dosti, zato manjka motivacije. Če nas udari po žepu, pa smo vsi občutljivi.
Čemu bi morali dati prednost?
Nenehnemu izobraževanju, obveščanju, ozaveščanju. To se izplača, ker spreminjamo vedenje ljudi in zavrženje hranepostane družbeno nesprejemljivo dejanje, ki se ga človek lahko sramuje. Danci so po petih letih nacionalne kampanje “Stop odpadni hrani”, povezovanja vseh ključnih akterjev in velikega odziva medijev ter posameznikov zmanjšali odpadno hrano v vrednosti celih 590 milijonov evrov. Podobno so Angleži količine zavržene hrane zmanjšali za 21 odstotkov. Kdo pravi, da se ne da? Seveda se da!