Vojna za slonovino

Mrtvi slon, velikanski samec, je ležal na boku. Njegova desna noga je bila nenaravno zvita, kot da jo je spodvil podse v hudi bolečini. Odprto oko je pokrivala prašna zemlja.

Velikansko truplo je obdajal smrad po vzburjenju in urinu, po pravkaršnji smrti. Prizor, kakršnemu sem bil v osrednji Afriki priča že stokrat. Z dlanjo sem pogladil njegovo telo od trobca do repa in oblile so me solze. Dvignil sem slonov uhelj. Iz ust so se mu vili tanki curki krvi, ki so se v lužah nabirali na prašnih tleh. Njegova koža je bila prepredena z gubami. Del trobca ob glavi je bil krepek kot človekovo telo. V podplatih je zijala množica razpok, v katerih sem lahko zasledil vsak korak, ki ga je naredil v svojem trideset let dolgem življenju.

Njegovi predniki so preživeli stoletja preganjanj, ko so arabski in afriški sultani s severa v te kraje pošiljali svoje vojske na lov na sužnje in slonovino. Preživel je številne državljanske vojne in pogubne suše, zdaj pa so ga zato, da bi ustregli človeški nečimrnosti v kaki daljni deželi, ubili zaradi nekaj kilogramov slonovine.