Vojna za Arktiko

PISARNO ARTURJA ČILINGAROVA, bradatega polarnega raziskovalca in nosilca najvišjega ruskega državnega odlikovanja, heroja Rusije, sem našel na koncu dolgega hodnika v dumi, ruskem parlamentu. Čilingarov je bil namreč v času mojega obiska namestnik predsednika dume. Pred vrati v pisarno je visel, kot bi bil na straži, poster jedrskega ledolomilca Jamal, 150-metrske pošasti z naslikanim režečim gobcem, polnim čekanov. Čilingarov je sedel na usnjenem stolu, oblečen v tem no obleko, na prsih je imel pripeto zlato zvezdo heroja Rusije, poleg njega pa je stal meter visok globus, čisto navaden v vseh pogledih, razen v enem. Njegova os je bila nagnjena tako, da so bila dobro vidna polarna območja: Zemlja, prevrnjena na bok. V Moskvi je bila zima in minili so trije meseci, odkar je Čilingarov zasadil rusko zastavo v morsko dno na severnem tečaju. To dejanje je svet razumel kot očitno prilaščanje ozemlja, zato je sprožilo več ostrih diplomatskih odzivov ter zbudilo veliko zanimanje svetovnega tiska. Ko sem bil pri Čilingarovu, se je ravno ukvarjal s predvolilno kampanjo za volitve v ruski parlament, na katerih je, kot se je izkazalo pozneje, njegova (Putinova) stranka več kot prepričljivo pometla s tekmicami. Čilingarov je zelo zaposlen mož, in je, ko sem sedel, vljudnostne fraze mirno preskočil. “Potrebovali smo sedem dni in sedem noči, da smo dosegli severni tečaj,” je rekel. “S težavo smo se prebijali skozi led. Naloga ni bila lahka.” V bližini tečaja so našli vrzel v ledu in v morje spustili podmornici Mir I in Mir II. Čilingarov je bil v prvi. Njegov cilj, resnični severni tečaj, je bil 4200 metrov globoko.

PRILOGA: KARTA ARKTIKE