Vladarji neba

V modrikasti svetlobi zore so se odstirali obrisi Arabske ypuščave. Šejk Butti bin Maktoum bin Juma al Maktoum je skupaj s sinom pokleknil k molitvi. Na hladnem žametnem pesku je bilo opaziti sledi fenekovega nočnega kolovratenja. V bližini so obrisi 12 stebričkov označevali vznožje sipine; na njenem vrhu je mož postavljal zložljivo mizico, da bi postregel s čajem. Daleč na obzorju so migotali obrisi Dubaja, kraja, ki ga je bil šejkov ded šejk Rashid bin Saeed al Maktoum iz zakotnega mesteca preobrazil v hipermoderno pristaniško velemesto. Tam je šejka Buttija čakala kopica skrbi in obveznosti.

A vse to je bilo zdaj daleč. Tu, v tihi pokrajini, kjer so živeli šejkovi starodavni beduinski predniki, je našel mir v družbi sokolov. Bil je oktober in sokolarji v Združenih arabskih emiratih (ZAE) so urili ptice za lov in sezono hitrostnih tekem, ki je bila tik pred vrati. Šejk Butti, sin Maktoum in člani njunega spremstva so vsako jutro vstajali ob štirih in se odpeljali več kot uro daleč v puščavo in nato tam urili ptice, dokler vročina ni postala nevzdržna. Ko se je zdanilo, sem videl, da so bili tisti stebrički v resnici podstavki, na katerih so sedeli sokoli s kapucami in tiho čakali vsakodnevno urjenje. Med njimi so bili čokoladni in okrasto rjavi sokoli selci, belo lisasti arktični sokoli, sivkasto rjavi sokoli plenilci in križanci med različnimi vrstami. V skupini so bile ptice z rodovniki, ki izvirajo iz Evrope, Azije in arktične divjine.

A to je bilo le nekaj predstavnikov šejkove jate, ki šteje na stotine sokolov in je brez dvoma ena najodličnejših sokoljih jat, kar jih je kdo ustvaril. (Glede na to, da so sokole vso zgodovino zagnano zbirali asirski vladarji, vikinški poglavarji, ruski carji, mongolski kani in tako rekoč vsak angleški monarh od Alfreda Velikega do Jurija III., je to zelo smela trditev. Več o zgodovini sokolarstva pozneje.)

Rashid, sin šejka Buttija, privezuje sokola na podstavek v taboru nedaleč od Abu Dabija. Arabski sokolarji so stoletja lovili droplje ovratničarke, velike in okusne ptice, ki so sodile med lovno divjad. Sokolarji lahko v ZAE lovijo le droplje, vzrejene v ujetništvu, v naravnem okolju pa jih lahko lovijo denimo v Uzbekistanu ali Maroku. ZAE financirajo obsežen vzrejni program, da bi se vrsta številčno okrepila.

Pani, eden od šejkovih strežnikov, mi je podal skodelico čaja in odhitel pripravljat vabo za prvega sokola, ki naj bi se uril tega dne. “Dobro jutro, Howard,” je šejk pozdravil dolginastega plešastega moža z očali, ki je stal poleg mene. Sedeminpetdesetletni Howard Waller je njegov rejec sokolov, prijatelj in zaupnik. Šejkov glas je bil veder in je izražal navdušenje. Moža sta se nemudoma zapletla v živahno razpravo in naglo preskakovala med različnimi temami, povezanimi s sokoli. Razpravljala sta o pticah, razvrščenih pred njima, in drugih iz več šejkovih ptičnic. Pogovarjala sta se o odlikah prehrane s prepelicami in golobi, pravilnem načinu pridobivanja mišične mase, nadlogah bolezni, kot sta aspergiloza in ulcerozni pododermatitis (vnetje stopal).

Izmenjevala sta mnenja o mladih pticah z nasilnim značajem in tistih, ki so videti nedejavne. Vmes sta navrgla še nekaj govoric o nakupih drugihdubajskih sokolarjev in pokomentirala novice iz sokolarskih skupnosti v sosednjih Saudovi Arabiji, Katarju in Bahrajnu. Skoraj kakor dolgoleten zakonski par sta neučakano končevala povedi drug drugega in se sporazumevala v jeziku, ki ni bil razumljiv tako rekoč nikomur: “Tisti sivi, katerega očeta sva ujela pred dvema letoma.” “Tisti arktični z zlomljenim repnim peresom, ki smo ga spravili v red.” Pogovarjala sta se o najljubših pticah: Delui, White Fingerju, Old Bedfordu in seveda pokojnem Hasheemu – predragem Hasheemu – ter o rodovih, ki izhajajo iz njih in se vsak ponaša z genskim svežnjem barvnih vzorcev in značajskih potez. Potem je bila tu še Belka (White One). Glasova sta se jima tresla od vznemirjenja, kadar sta omenila Belko, enoletno sokolico, najčudovitejšega sokola, kar sta jih kdaj videla.

Tako je bilo vsako jutro že skoraj štirinajst dni, odkar je šejk fotografu Brentu Stirtonu in meni milostno dovolil, da ju spremljava med urjenjem sokolov. Še preden so prvi sončni žarki osvetlili obzorje, sta sokolarja odtavala v temno puščavo, sama, izgubljena v pogovoru. Šejk Butti in Waller že 20 let snujeta pomembne spremembe v arabskem sokolarstvu. Osebno se ukvarjata z oplajanjem in vzrejo ptic iz šejkove jate – kaj takega se je zdelo nemogoče, preden je leta 1942 sokolarju Hermanna Göringa Renzu Wallerju (ki s Howardom ni v nikakršnem sorodu) prvič uspela oploditev sokolov v ujetništvu. Waller in šejk Butti sta prepričana, da tako pomembno prispevata k ohranjanju sokolov v času, ko je vse več vrst ogroženih zaradi krčenja habitatov in nezakonite trgovine s prosto živečimi živalmi. In čeprav velika večina sokolarjev v ZAE zdaj za svoj konjiček uporablja v ujetništvu vzrejene sokole, imajo nekateri tradicionalni sokolarji iz drugih bližnjevzhodnih držav še vedno raje prosto živeče ptice, ki jih ujamejo, potem ko so se že same naučile loviti plen.