Vezuv – za zdaj še spi

Ko se je čez planjave Kampanije prvič razleglo grmenje, ki mu je naglo sledil dež vulkanskih izmečkov, sta moški in ženska na vrat na nos zapustila domačo vas in po blagem pobočju stekla na vzhod proti bližnjemu gozdu, za katerega se jima je zdelo, da bi jima lahko ponudil zavetje.

Dekle je bilo staro okrog dvajset let, moški jih je imel štirideset. Z neba se je usipal plovec, pomešan z razbeljenimi kamni, ki bi zlahka preluknjali lobanjo ali opekli kožo, zato sta se komaj prebijala naprej. Katastrofa, ki sta jo doživljala, se jima je morala zdeti kot sodni dan.

Hkrati z njima so bežali, da bi si rešili življenje, še tisoči drugih ter v mehki pepel in vulkansko blato s sledovi svojih stopinj zapisovali pričevanje o človeškem obupu, ki se je razkrilo šele čez več kot tisoč let.

Tisti, katerih stopinje so vodile proti severu in severozahodu, so si verjetno rešili življenje; oni, ki so tako kot mladenka in starejši moški zbežali na vzhod, proti današnjemu italijanskemu mestu Avellino, so si nevede izbrali pot v neizogibno smrt.