Velika bela skrivnost

Večina ljudi si srečanje z belim morskim volkom v naravi verjetno predstavlja povsem drugače, kot je v resnici videti. Na prvi pogled eden najgrozovitejših plenilcev na planetu sploh ni podoben zlohotni zverini, kakršno bi pričakovali po ogledu nešteto televizijskih oddaj. Je zajeten, skorajda debelušen. Gobec ima ves čas nekoliko razprt, kakor bi se komaj opazno smehljal. Kadar ga na široko odpre, se mu mlahavo tkivo v predelu vratu zatrese kot žolca. Šele ko se obrne in zaplava proti tebi, razumeš, zakaj se te živali ljudje bojimo bolj kot katere koli druge. Glava od spredaj ni več videti mehka in debelušna, temveč se zožuje v konico, ki s črnimi očmi tvori zlovešči V. Komaj opazni smehljaj izgine in vse, kar vidiš, so vrste petcentimetrskih zob, ki so sposobni ugrizniti s silo skoraj dveh ton. Počasi, brez omahovanja se ti približa. Obrne glavo, najprej na eno in potem na drugo stran, presoja te in se odloča, ali si vreden njegovega časa.

Kliknite na sliko za povečavo.

Če imaš srečo, se obrne in lenobno odplava v mrak. Poznamo več kot 500 vrst morskih psov, a v ljudski domišljiji obstaja le eden. Ko so pri družbi Pixar za animirani film Reševanje malega Nema (Finding Nemo) potrebovali podvodnega zlobneža, se niso odločili za krotkega morskega psa sesača ali napadalnega morskega bika. Celo za morskega tigra ne, čeprav bi bil primernejši za Nemovo domovanje na koralnem grebenu. Izbrali so belega morskega volka – s širokim zobatim nasmeškom – da je krasil tisoče reklamnih plakatov po vsem svetu. Čeprav je beli morski volk znamenita riba svetovnih oceanov, o njem vemo malo – in večina tega, kar mislimo, da vemo, preprosto ne drži. Beli morski volkovi niso neusmiljeni lovci (plen napadajo nadvse previdno), niso vedno samotarski in morda so pametnejši, kot so domnevali strokovnjaki. Celo znamenite napade pred obalo New Jerseyja leta 1916, ki so bili omenjeni v Žrelu, je zagrešil morski bik in ne beli morski volk (saj se ti ne potikajo po rekah). Ne vemo zagotovo, kako dolgo živijo, koliko mesecev pri njih traja brejost in kje odraščajo. Nihče še ni videl belega morskega volka med parjenjem ali kotenjem. Predstavljajte si, da bi na obalnem območju Kalifornije, Južnoafriške republike in Avstralije živel kopenski plenilec, velik kot poltovornjak. Znanstveniki bi do potankosti poznali njegove paritvene navade, selitvene poti in vedenje, potem ko bi ga opazovali v živalskih vrtovih, raziskovalnih ustanovah in morda celo cirkusih. A v podvodnem svetu veljajo drugačna pravila.

Kliknite na sliko za povečavo.

Beli morski volkovi se pojavijo in izginejo, kadar se jim zahoče, zato jim je v globoki vodi skoraj nemogoče slediti. Življenje za steklom jim ne ustreza – v ujetništvu so nekateri zavračali hrano ali pa se z glavo zaletavali v stene akvarijev. A znanstveniki bodo morda z najnovejšimi tehnologijami zelo kmalu rešili najzanimivejši vprašanji – koliko jih je in kje se gibljejo. Razkritje teh skrivnosti bi bilo lahko ključnega pomena pri odločanju, kako se zavarovati pred njimi in predvsem kako njih zavarovati pred nami. Kakšen bo naš odnos do najstrašnejših ubijalcev na svetu, ko jih bomo končno poznali do obisti? Bodo v nas še naprej zbujali strah ali bomo do njih začutili sočutje? SEDEMMETRSKA ribiška barka je plula tik mimo južnega rta polotoka Cape Cod v zvezni državi Massachusetts. Potniki – trije znanstveniki, stranki, ki sta plačali izlet, novinarja in kapitan barke – so posedali in zrli proti otoku Nantucket. Po radiu se je oglasil pilot opazovalnega letala, ki je letelo 300 metrov nad nami. “Malce proti jugu imamo imenitnega morskega psa!” Ihtiolog Greg Skomal je oživel. Stal je na ograjeni brvi, ki je štrlela meter in pol pred premec in je spominjala na desko, kakršno so na piratskih ladjah uporabljali za kaznovanje.

Greg Skomal poskuša z videokamero posneti morskega psa blizu priljubljenega kopališča na polotoku Cape Cod. Prvič v sodobni zgodovini so se začeli beli morski volkovi redno vračati v vode tega letovišča.

Če bi bil to hollywoodski film, bi vihtel harpuno in imel leseno nogo. Tako pa je v rokah držal drog s pritrjeno kamero GoPro. Pred letom 2004 so od naselitve Evropejcev v Ameriki v vodah pred vzhodno obalo ZDA komaj kdaj videli bele morske volkove. Občasno se je kateri pojavil blizu obale ali v ribiški mreži, a to so bile izjeme. Drugje se beli morski volkovi sezonsko zbirajo na petih območjih zgostitve. Tri od teh so kalifornijska obala do Kalifornijskega polotoka v Mehiki, južna obala JAR in južna obala Avstralije, kjer se prehranjujejo s tjulnji. Nobenega območja zgostitve pa ni na vzhodni obali ZDA, kjer tudi tjulnjev ni veliko. Morski psi, ki so jih opazili v teh vodah, so bili potepuški in se tja niso redno vračali. Potem pa je leta 2004 neka samica priplavala v zalive in plitvine blizu Woods Hola v Massachusettsu. Za Skomala, ki že 20 let označuje različne morske pse, je bila to življenjska priložnost. “Mislil sem, da gre za naključen dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil,” je povedal s širokim deškim nasmeškom. Štirinajst dni je s sodelavci sledil samici. Poimenovali so jo Gretel ali po slovensko Metka, po deklici iz pravljice, izgubljeni v gozdu, in nanjo namestili elektronsko sledilno napravo. Če bi lahko sledili belemu morskemu volku po Atlantskem oceanu, bi rešili nič koliko ugank. A le 45 minut po začetku sledenja se je Metkina sledilna naprava pokvarila in odpadla. “Evforiji je sledil najgloblji obup, saj sem bil prepričan, da nikoli več ne bom imel priložnosti preučevati belega morskega volka,” je povedal Skomal.

Velik beli morski volk se je pognal iz vode blizu otočja Neptune Islands. Znanstveniki prepoznavajo te morske pse po obliki hrbtnih plavuti, brazgotinah in nepravilnem poteku črte, ki ločuje sivi hrbet od belega trebuha.

Pa ni bilo tako. Naslednjih nekaj let je veliko razmišljal o Metki in se spraševal, ali je res sama. Potem pa se je leta 2009 vse spremenilo. Pilot je pred rtom zagledal pet belih morskih volkov. Tisti konec tedna jih je Skomal vse opremil z oddajniki. “Čisto se mi je odtrgalo. Preplavil me je adrenalin. Srce – čutil sem, kako mi utripa v prsih. To je bilo vse, o čemer sem kdaj sanjal.” Beli morski volkovi se od takrat vračajo vsako poletje in marsikdo je Cape Cod že označil za šesto območje zgostitve. Koliko belih morskih volkov pa sploh je v svetovnih morjih? Odgovor lahko poskušamo poiskati na območju zgostitve v morju pred obalo Kalifornije in Kalifornijskega polotoka. Morske pse je prvi začel šteti znanstvenik Scot Anderson, ko je kot prostovoljec preučeval morske ptice na otoku zahodno od mostu Golden Gate v San Franciscu.

Anderson in drugi so sledili morskim psom – sprva tako, da so jih opazovali, potem z uporabo oddajnikov zvoka in zadnja leta prek satelitov. V zadnjih 30 letih so ekipe zbrale podatke o več tisoč opažanjih morskih psov, ki so jih prepoznali po obliki in znamenjih na hrbtnih plavutih, nekatere pa po edinstvenem poteku črte, ki ločuje sivi zgornji del telesa od belega spodnjega. Znanstveniki zdaj vedo, kje se zbirajo in kako se prehranjujejo. Vsako leto videvajo morske pse, ki so jih večinoma videli že prejšnja leta. Ob tem se je porodilo zanimivo vprašanje: bi ob zadostnem številu opažanj lahko iz števila morskih psov, ki so jih videli, ocenili, koliko jih niso videli? Leta 2011 je neka skupina v Kaliforniji storila prav to in prišla do podatka, da je na območju v tej zvezni državi, ki je s temi živalmi najbogatejše, zgolj 219 odraslih morskih psov.