Veličastni Hebridi

Leta 1948 se je Michael Robson zaljubil – v kraj, kjer sploh še ni bil. Ilustrirana revija je ponesla mladeničevo domišljijo iz domačnosti angleškega doma na divje otoke, ki se v razbrazdanih nizih dvigujejo ob severozahodni obali Škotske. Kakor hitro in kolikorkrat je le mogel, najprej med šolskimi počitnicami, pozneje med dopustom v službi, se je odzval klicu Hebridov. Z domačega otoka je odhajal na dolga popotovanja z ladjo in avtobusom, z manjšo ladjico in peš, hodil je od gora na otoku Skye do močvirij in morskih rokavov na Lewisu in Harrisu in še dlje, čez kilometre oceana do skalnate zaplate kopnega, kjer so pred sto leti opustili zadnjo stalno naselbino.

Notranje in Zunanje Hebride sestavlja več kot 500 otokov. Pogosto so zaviti v meglo ter izpostavljeni dežju in vetru, obkroža pa jih morje s tako temperamentnimi vodami, da je preizkušnja tudi za najbolj izkušene kapitane, saj se lahko v istem dnevu spremeni iz nagubane svile neverjetne tropsko modre barve v razburkan naskok kovinsko zamolkle sivine in pen. Tu se ljudje že tisoče let trudijo preživeti.

Kljub temu so se Kelti in Vikingi, potem pa Škoti in Angleži, bojevali za oblast nad temi obalami. Danes je le nekaj ducatov hebridskih otokov naseljenih. “Otoki so izziv,” pravi Robson. “Nekateri obiskovalci pravijo, da so pusti, a to pomeni le, da niso dovolj pozorni.”