Večna lepota Islandije

Bilo je pet dni pred božičem. V koči na severnem pobočju ognjenika Eyjafjallajökull, ki je leta 2010 onemogočil letalski promet po vsej Evropi, nam je Sigurður Reynir Gíslason postregel z ribjo juho in vloženimi slaniki. Po naporni vožnji je bilo to kosilo zame pravi dar. Ognjenik je bil miren in ledenik zavit v oblake, pa vendar smo morali na poti prečkati več ledeno mrzlih rek in Siggijev terenec je dvakrat obtičal. Pred toplo kočo so grčave breze prepletle svoje veje, da so se kakor pajkova mreža zarisovale pred belim ozadjem gorskega pobočja. “Tako je bilo tu, ko so prispeli Vikingi,” je dejala Guðrún, Siggijeva sestra. Ob našem prihodu je iz snega sfrfotala belka. Guðrún je geografinja in Siggi geokemik, oba pa sta zaposlena na Reykjavíški univerzi. Pripovedovala sta mi zgodbo o islandski pokrajini, in če upoštevamo še prekajeno jagnjetino na naših krožnikih, so bili navzoči vsi štirje glavni dejavniki, ki so jo oblikovali.
 Ognjeniki. Ustvarili so Islandijo in nad valovi Atlantika jo ohranjajo že vsaj 16 milijonov let. Še danes vsakih nekaj let kje na otoku izbruhne ognjenik. Leta 2010, ko je pepel iz ognjenika Eyjafjallajökull spravljal v obup uprave za zračni promet, se je Siggi s terencem odpravil naravnost v temno osrčje oblaka. Ko je izstopil, da bi pobral vzorce, je pričakoval, da bo slišal, kako mu na čelado pada pepel. Toda tišina ga je osupnila. “Padal je mehko kot moka,” pravi. Čeprav je bil v resnici oster kakor steklo.
 Ledeniki. Izmenično so napredovali in se umikali že pred približno tremi milijoni let, torej še pred pleistocenskimi poledenitvami. Danes se hitro zmanjšujejo, še vedno pa prekrivajo najvišje ognjenike. Kadar izbruhne fjall (gora) pod jökullom (ledenikom), nastane jökulhlaup – ledeniška poplava, v kateri velikanska množina z ledom pomešane ledeniške vode zdrvi proti morju. Poplavni val poruši mostove in poplavi pašnike, ki jih lahko kmalu zatem prekrije pepel.
 Ljudje. Po izročilu naj bi bili prvi naseljenci prispeli iz Norveške leta 874 – le tri leta po dveh velikih ognjeniških izbruhih. Guðrún je v tleh že velikokrat naletela na plasti pepela in skoraj vse najdbe človeškega izvora ležijo nad njimi. Pred letom 871 je bila Islandija, velika približno za pet Slovenij, tako rekoč prazna. Edini kopenski sesalci so bile polarne lisice. Kadar niso bruhali ognjeniki, je bilo dokaj spokojno, če seveda ne štejemo vetrov, morja in vreščanja morskih ptic. Islandci so tej prazni deželi vtisnili svoj pečat – skoraj vsak kraj se zdi nekako povezan s starodavnimi sagami. Vendar so jo tudi dodobra ogolili. Nižine in doline so nekoč poraščali brezovi gozdovi; prekrivali so vsaj četrtino dežele, danes pa je gozdov le še za odstotek skupne površine. Drevesa so do 19. stoletja sekali za pridobivanje oglja.
 Ovce. Naseljenci so s seboj pripeljali tudi govedo in prašiče, potem pa se je podnebje za 500 let ohladilo in dolgodlake ovce so postale gospodarsko daleč najpomembnejše. Poleti se stotisoče ovac še vedno prosto pase po višavjih. Pojedo vse, kar poganja, tudi brezove mladike. Rastlinje prerašča manj kot polovico Islandije, pravi Guðrún. Nekoč sta bili poraščeni dve tretjini dežele. Ko so bile rahle vulkanske prsti razkrite, so bile izpostavljene močni eroziji vetra in vode.