Vas, ki živi po svoje

Čadrg je prav posebna slovenska vas. Nima cerkve, nima pokopališča, nima niti gostilne, ima pa komuno za odvisnike od mamil, samo ekološke kmetije, potresno opazovalnico, virtualno glasbeno založbo in mladinski kulturni festival. A še največjo posebnost za slovenske razmere sestavlja nekaj več kot 30 tamkajšnjih prebivalcev – povezani so v močno in složno skupnost.
Ko sem se pred leti prvič vozil v Čadrg, se mi je zdelo, da se peljem po cesti iz risank. Ozka cesta, široka komajda za pošten avto, je vsekana v tako strmo pobočje, da bi se ob morebitnem zdrsu ustavil nekje globoko spodaj v koritih Tolminke. Takrat je bilo še precej manj ograje, kot je je danes, izogibališča so bila redkejša in v zadnjem delu pred Čadrgom še ni bilo asfalta, temveč le za silo zabetonirano vozišče. Vsakemu vozniku ali potniku, neveščemu take vožnje, se je morala zdeti travnata uravnava, na kateri leži Čadrg in kamor je končno prispel, kot podoba iz raja. No, tudi danes ni dosti drugače.