Varuhinje rek

Enajstega julija je v Sloveniji potekal pomemben referendum, na katerem so državljanke in državljani odločali o vladnih predlogih sprememb in dopolnitev Zakona o vodah; z njimi bi bili – če bi bile potrjene – dopuščeni splošni gradbeni in drugi človekovi posegi v priobalnem pasu (tudi na rečnih bregovih).

Slovenija takšnega civilnodružbenega vrenja ni doživela od plebiscita o samostojnosti. Tudi izid referenduma je bil “plebiscitaren”, saj je bila narodna enotnost velika: vladnim predlogom je nasprotovalo skoraj 87 odstotkov ljudi. Naravovarstveniki, okoljevarstveniki in angažirana javnost so razglasili zmago, ljudem je uspelo obvarovati vodotoke in pitno vodo.

Leto pozneje je Evropo prizadela katastrofalna suša, podkrepljena z dolgotrajnimi, rekordno visokimi temperaturami. Tudi v Sloveniji so usihale največje reke, številni vodotoki so v celoti presahnili in oblasti so javnost pozivale k skrajnemu varčevanju s pitno vodo.

Idejna zasnova za fotografsko razstavo Varuhinje rek izvira še iz časa pred to sušo in tudi pred lanskim referendumom. Projekta ne vodijo strokovnjaki za varstvo narave oziroma okolja, temveč vsestranski umetnici Alja Bulič in Sabell-Christina Fabian ter novinar, avtor tega članka. Gonilo projekta je prav prepričanje, da se mora v varstvo narave in okolja vključiti širša, laična javnost. Osrednji značilnosti fotografske razstave sta, da je ta skupinska – da združuje znanost in umetnost, varstvo narave in sobivanje z njo – in da je potujoča – da ozavešča čim širšo javnost in povezuje različne lokalne pobude v prizadevanju za dosego skupnega cilja trajnega varovanja naših vodotokov, saj so tudi grožnje, ki jih ti doživljajo, dolgoročne. Odprtja razstave zato spremljajo angažirane kulturne prireditve in javne razprave, Buličeva pa je pripravila tudi otroško predstavo Kako je deklica postala varuhinja reke. Namen celotnega projekta je velikopotezen: pripomoči k oblikovanju gibanja za varovanje rek, zgraditi človeške jezove, ki bodo ustavili betonske.

Fotografska razstava je povezala 19 fotografov in fotografinj ter 29 varuhinj z različnih koncev Slovenije v skupnem prizadevanju za varstvo okolja, naravnih habitatov, biotske pestrosti in pitne vode.

Navkljub očitnim posledicam podnebnih sprememb in jasnemu nasprotovanju strokovne javnosti je v Sloveniji še vedno v načrtu gradnja več hidroelektrarn; zgolj na srednjem toku Save jih je načrtovanih deset. S tem bi se srednja Sava spremenila v zaporedje akumulacijskih jezer, biotska raznovrstnost na tem območju bi bila opustošena. Izginili bi tudi drobni nevretenčarji, ki živijo v produ (če je voda tekoča) in so naravni čistilci vode. Srednja Sava oskrbuje s pitno vodo celotno osrednjeslovensko regijo, v kateri živi 26 odstotkov slovenskega prebivalstva oziroma 550.000 ljudi.

Braniti naravo pomeni boriti se za prihodnost in za naš nadaljnji obstoj. Fotografska razstava kliče k zbujanju skupne zavesti. Nagovarja vse ljudi, torej tudi tiste, ki so pri vprašanjih nadaljnjih velikih posegov v reke na različnih bregovih, a pri tem jasno opozarja: če bodo reke izginile ali pa bodo biološko mrtve, bo čisto vseeno, na katerem bregu kdo stoji.