Varuhi gozdov

Hugo Lucitante se spominja,
kako odločno in ustvarjalno
so se odzvali Kofanci, ko so bili
sami življenjsko ogroženi, ker
je bila ogrožena njihova zemlja.

Ko je nas, ekvadorske Kofance, država imenovala za varuhe naših gozdov, nismo bili oboroženi. Resda smo uporabljali mačete, a zgolj za sekanje grmičevja. Čuvaji iz našega ljudstva so bili opremljeni z napravami GPS in otovorjeni s težkimi nahrbtniki, v njih sta bili hrana in oprema za prvo pomoč, ki sta zadostovali za večdnevno prenočevanje na prostem. Izurili so se za odvračanje tujcev (sekačev, krivolovcev, zlatokopov in tihotapcev mamil), ki nezakonito vdirajo na naše ozemlje. Po usposabljanju so se razdelili v petčlanske skupine in vsaka je na terenu prebila po mesec dni.

Sami se imenujemo Aji, govorci jezika ajinge. V Ekvadorju nas živi približno 1500, še nekaj sto čez mejo v Kolumbiji. Številni čuvaji so se morali naučiti osnov španščine, da so tujce lahko opozarjali: To je kofansko ozemlje. Naše, ne vaše. Njihov namen ni bil zaostrovanje razmer; če so se pojavile napetosti, so lahko na pomoč poklicali vojsko. Vendar jim navadno ni bilo treba. Večina vsiljivcev je zgolj zaradi njihove navzočnosti zapustila gozdove, ki jih je ekvadorska vlada – na zahtevo voditeljev našega ljudstva iz generacije mojega očeta – uradno razglasila za ozemlje pod upravo Kofancev. Gozdovi, v katerih so Kofanci živeli že pred prihodom španskih osvajalcev, poraščajo skoraj pol milijona hektarov Ekvadorja od Amazonije do predgorja Andov.

Zagotovo bi se takrat tudi sam pridružil varuhom gozdov, če bi imel možnost. Vendar je nisem imel, ker je moja skupnost zame izbrala drugačno prihodnost. Tako kot številna druga staroselska ljudstva smo se tudi mi morali upreti nasilju zavojevalcev, da smo preživeli. Odročna vasica, v kateri sem preživel zgodnje otroštvo, danes obstaja le zato, ker se je v 80. letih prejšnjega stoletja kak ducat družin, med njimi tudi moji starši, odselil iz domačega kraja, onesnaženega zaradi črpanja nafte. Novo naselje so poimenovali Zábalo po manjši in čistejši bližnji reki. Oče in drugi starejši pripadniki skupnosti so se skušali domisliti novih načinov za ohranitev naših gozdov, vode in življenjskega sloga.

Star sem bil deset let, ko so se vaški starešine in moji starši odločili, da me bodo poslali v ZDA. Nisem govoril drugega kot kofanščino in še nikoli nisem videl letala ali pločnika. V spremstvu Američana, ki je nekdaj bival v Zábalu, sem odpotoval v Seattle. Vpisal sem se v četrti razred osnovne šole in nadaljeval šolanje, poletja pa preživljal v Zábalu. Starešine so upali, da bom postal voditelj, ki bo tekoče govoril več jezikov in poznal več kultur. Menili so, da bi lahko sodeloval pri razvoju ekoturizma ali predlagal nove rešitve, ki bi mojemu ljudstvu zagotovile prihodnost brez onesnaževanja gozdov in vode.

Kaj pa se je zgodilo z našim programov varuhov gozda? Izvajanje programa je stalo približno 400.000 dolarjev na leto. Približno polovica je bila namenjena za plače varuhov, a pred kakim desetletjem je sredstev zmanjkalo. Denarno pomoč smo prejemali od donatorjev iz tujine. Po naših izkušnjah je z dobrodelnostjo takole: donatorji vas podpirajo, dokler se ne odločijo, da je bilo podpore dovolj. Čeprav smo bili po zakonu še vedno varuhi dela svoje domovine, smo ostali brez najučinkovitejše metode za odganjanje vsiljivcev. Zaradi delovanja malih zlatokopov so bile reke spet onesnažene. Na zavarovana območja so začeli prihajati komercialni lovci in ribiči.

Občasno prejmemo kakšno drugo pomoč. Nekateri sodelujemo v vladnem programu, ki krčenje gozdov preprečuje s plačili lastnikom zemljišč, da puščajo rasti drevesa. Sem tudi član odbora Sklada za preživetje Kofancev (Cofan Survival Fund), ki je ameriška nepridobitna organizacija in je pred nedavnim pridobil nepovratna sredstva od fundacije Azimuth World Foundation za vnovičen zagon skromne različice programa varuhov gozda. S sredstvi, ki jih prejemamo zdaj, bomo usposobili nekaj patrulj, da bodo nadzorovale majhen del kofanskega ozemlja, in varuhom zagotovili skromna denarna sredstva. To je za nas ključnega pomena: da bodo varuhi spet plačani za svoje delo. Če si svet želi resnično trajnostno zavarovati ogrožene gozdove in vodotoke – ne le zavoljo nas, temveč zavoljo planeta – mora biti varstveno delo pripadnikov staroselskih ljudstev, kot so Kofanci, priznano kot to, kar v resnici je: trdo, nenehno delo ljudi, ki morajo prehraniti družine in vzgojiti otroke.

Starejši mi že vse življenje govorijo: brez gozda in jezika bo naše ljudstvo izumrlo. Od nas je odvisno, kako bomo skrbeli za eno in drugo.