Varčneje s hrano

Tristram Stuart je moral v 24 urah zagotoviti obrok za 50 ljudi – zamisliti si je moral jedilnik in priskrbeti hrano, nato pa pozdraviti goste v okolju, ki mu ni bilo ravno domače. Vse skupaj je bilo nekoliko bolj zapleteno kot v kakem resničnostnem šovu, saj je bilo treba upoštevati še bistveno pravilo: skoraj vse sestavine so morale izvirati od pridelovalcev ali prodajalcev, ki so te pridelke ali izdelke nameravali zavreči.

V Parizu so kuharji iz podarjene zelenjave z lepotno napako naredili kari za 6100 okoljskih navdušencev.

Najprej se je odpravil h kmetu v New Jersey. Tam je dobil 30 kilogramov bučk, katerih vrat je bil preveč ukrivljen, da bi bile primerne za prodajo, nato je skočil v avto in se skozi gost newyorški promet prebil do neke pekarne. Tam je v desetih sekundah zrecitiral vnaprej pripravljeni nagovor: “Delam za organizacijo, ki si prizadeva zmanjšati količino zavržene hrane. Za jutri pripravljam dogodek, na katerem bomo postregli jedi iz živil, ki ne bodo šla v prodajo ali za človekoljubne namene. Bi nam lahko pomagali z odvečnim kruhom, če ga imate?” Pekarna, žal, ni imela kruha za visokega in svetlolasega moškega z imenitnim angleškim naglasom. Prodajalec ga je potolažil z dvema polomljenima piškotoma. Stuart je spet pohitel k avtu. Naslednja postaja na njegovi poti je bila odprta tržnica. Opazil je kuharja, ki je v kvadratne kose testa za brioše zavijal ribe, nato pa testo prirezoval v polkroge. “Bi mi odstopili vogalčke?” ga je vprašal z nečim, kar naj bi bilo očarljiv nasmešek. Na kuharja očitno ni naredil želenega vtisa, saj ga je mož zavrnil s pojasnilom, da bo ostanke porabil sam. Stuart je neprizadeto zajadral naprej po tržnici in recitiral svoj nagovor. Nazadnje mu je le uspelo dobiti cimo rdeče pese, pirnico in jabolka.

Uslužbenec lasvegaškega hotelskega kompleksa Aria Resort and Casino ločuje užitno od neužitnega. Če ostanke pojedo prašiči, se hranila reciklirajo, poleg tega se prepreči nastanek nekaj metana, ki bi se sicer ustvaril na odlagališču.

Osemnajst ur pozneje so se na prizorišče zgrnilikuharji, strokovnjaki za uporabo odvečne hrane in aktivisti ter začeli razpravljati o paniranihbučah à la Celia Lam, cmočkih iz repe in tofuja ter špagetih iz bučk. Stuart je kuhal sicer bolj malo, zato pa je brez enega samega uradnega sestanka kakih šest ljudi pripravil do tega, da so sestavili jedilnik, zbrali sestavine ter nato očistili in skuhali hrano, jo postregli, pospravili – samo zato, da bi prišli v stik z eno najzanimivejših osebnosti med borci proti nespametnemu ravnanju s hrano. Metanje hrane v smeti po vsem svetu prepoznavamo kot sporno početje. Navsezadnje skoraj 800 milijonov ljudi trpi lakoto. Pa vendarle po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v svetu vsako leto zavržemo približno tretjino hrane, ki jo ponudi planet (1,3 milijarde ton), to pa je več kot dovolj za prehrano teh ljudi. Kje konča vsa ta hrana? V državah v razvoju so težave predvsem s shranjevanjem, prevozom in hlajenjem hrane po trgatvi ali žetvi; v razvitih državah pa se hrana izgublja bolj proti koncu dobavne verige, saj je trgovci in gostinci naročijo, postrežejo ali zložijo na police preveč. Tudi končni porabniki grešijo in se prepogosto ne zmenijo pravočasno za ostanke v hladilniku ali pokvarljive izdelke.

Iskanje uporabnih ostankov
V FRANCOSKI POKRAJINI PIKARDIJI prostovoljka pomaga pri zbiranju 500 kilogramov krompirjevih gomoljev, ki so se izmuznili strojnemu izkopavanju. Ta krompir se bo pridružil korenju, jajčevcem in drugi zelenjavi na pariškem trgu Place de la République, kjer ga bodo prostovoljci skupaj s Stuartovo skupino Feedback narezali za pripravo obroka za 6100 jedcev. Pri Feedbacku želijo, da bi javnost postala občutljivejša za problematiko zavržene hrane, in ljudi spodbujajo k iskanju rešitev v domačem okolju. Zato so pomagali pri pripravi že več kot 30 takih pojedin po vsem svetu.

Zavržena hrana terja davek tudi od okolja. S pridelavo hrane, ki je nihče ne poje – pa naj bodo to klobase ali krofi – po nepotrebnem zapravljamo vodo, gnojila, sredstva za zatiranje škodljivcev, semena in gorivo, izčrpavamo rodovitno zemljo. Te količine niso majhne. Za neporabljeno hrano se na svetovni ravni na leto porabi toliko vode, kot je v enem letu preteče po strugi Volge, najbolj vodnate evropske reke. To pa še ni vse – v teh neverjetnih številkah sploh niso zajete izgube pri kmetih, v klavnicah in na ribiških ladjah. Če bi bila zavržena hrana država, bi bila tretji največji proizvajalec toplogrednih plinov, takoj za Kitajsko in ZDA. Na planetu z omejenimi viri in pričakovano vsaj dvema dodatnima milijardama prebivalcev do leta 2050 je taka razsipnost naravnost nespodobna, se jezi Stuart v knjigi Zavržena hrana (Waste: Uncovering the Global Food Scandal). Podobne trditve se v medijih iz različnih naslovov pojavljajo že dolgo. A šele zdaj so začeli po vsem svetu priznavati pomen prizadevanj za zmanjšanje količine zavržene hrane. Nekatere šole v ZDA, kjer otroci zavržejo do 40 odstotkov kosila, so začele uvajati mize, za katerimi si učenci hrano lahko delijo; dovolijo jim, da si sami odmerjajo količino hrane, ki jo bodo pojedli; za kosilo predvidijo več časa – vse to so spremembe, zaradi katerih otroci dokazano pojedo več.

“Grdi rački”
V ZDA vsako leto zavržejo okoli dva milijona in pol ton sadja in zelenjave, pogosto zaradi lepotnih napak. V kalifornijskem Emeryvillu je vzniknilo podjetje Imperfect, ki od kmetov odkupuje pridelek neuglednega videza in ga nato po nizkih cenah dostavlja več kot tisoč naročnikom. Tudi ameriške in evropske trgovske verige že žanjejo prve uspehe s prodajo sadja in zelenjave nenavadnega videza po znižani ceni. “Postavljamo nova merila, kar zadeva lepoto, ne kar zadeva okus,” pravi Ron Clark.

Številne trgovine z živili, restavracije in menze se trudijo zmanjšati količino odpadne hrane tako, da nadzorujejo, koliko hrane zavržejo, bolj premišljeno nakupujejo, zmanjšujejo količino postrežene hrane in presežno hrano namenjajo dobrodelnim ustanovam. Stuart se posebej posveča raziskovanju okoliščin proti koncu preskrbovalne verige, kjer so zaradi zahtev velikih trgovcev in sistema naročanja izgube užitne hrane gromozanske, a večinoma skrite.

Več si preberite v marčni številki revije National Geographic.