Varčevanje po slovensko

Besedilo: Saša Petejan
Fotografije: Bojan Brecelj

Od prvega dne, ko sta se Andrej Pečjak in njegova žena preselila v veliko kmečko hišo na Gorenjskem, sta razmišljala o energetski neodvisnosti svojega bivališča in prevoza.

Vsa družina njuno zamisel nenehno uresničuje, a pri tem nikoli ne pridejo čisto do konca. Na strehi imajo fotovoltaično elektrarno, ki je ena prvih v Sloveniji, saj obratuje od leta 1992. Dom ogrevajo s toplotno črpalko. Ko so iskali najprimernejšo energetsko rešitev, so preverili tudi možnost uporabe vetra, a se ta na Gorenjskem ni izkazal kot njihov zaveznik. Pri hiši imajo električna kolesa in dva električna avtomobila. Njihov dom z voznim parkom vred je tehniški muzej sodobnih rešitev in sistemov, s katerimi so zmanjšali svojo odvisnost od fosilnih goriv. Nekaj časa so proizvajali biodizel, a ga zadnje leto, odkar imajo električna avtomobila, ne potrebujejo več.

Pečjak se z zamislijo o električnem avtomobilu ukvarja že dolgo, čeprav je, ko je bil še kratkohlačnik, razmišljal, kako bi izdelal atomsko bombo. Ko je študiral na strojni fakulteti, se je poglobil v motorje z notranjim zgorevanjem. Ključni zasuk v njegovem življenju se je zgodil v osemdesetih letih med služenjem v nekdanji jugoslovanski vojski. Tam se je spoprijateljil z elektronikom iz Siska in ta ga je preusmeril na “štrom”. Andrej je začel razmišljati, kako izdelati električni avtomobil. In ker je človek prakse, ne pa teorije, je kmalu izmaknil motor za premikanje kupole tanka, vendar mu iz njega ni uspelo izdelati motorja, ki bi poganjal avtomobil. “V tistem času ni bilo ustreznih predpisov, pa tudi finančni položaj družine ni omogočal kakih večjih vlaganj v električna vozila,” je povedal Pečjak.