V srcu švedske divjine

Prav pred nedavnim – morda pred vsega nekaj dnevi – so moje bose noge bredle po ledeni vodi na severu Švedske, 160 kilometrov nad severnim tečajnikom. Pravzaprav je bil staljeni sneg, deroč s skalnega vrha in namenjen proti reki Rapa, ki teče skozi srce Laponske – 9400 kvadratnih kilometrov neokrnjene narave, gorskih vrhov, jezer in dolin, posutih z balvani. To čudo narave obsega štiri švedske narodne parke (Padjelanta, Stora Sjöfallet, Muddus in Sarek) in dva naravna rezervata, torej je eno največjih območij divjine v Evropi. Parki in rezervata so bili leta 1996 uvrščeni na seznam Unescove svetovne dediščine, v njih pa najdejo zatočišče prostoživeče živali in tudi s tehnologijo preobremenjeni ljudje, ki pobegnejo pred vsakdanjikom. V resnici lahko sodobni Evropejec tam dobi občutek, da se je znašel na krepčilnem popotovanju v pleistocen.

Laponska je zaradi raznolikosti pomemben naravni in kulturni spomenik. K temu seveda prispevajo različne skupnosti ljudstva Samijev (nekdaj so jih imenovali Laponci), ki te severne geografske širine obvladujejo že več tisočletij. Kljub vsemu pa je bistvo Laponske, njeno jedro, po mnenju številnih ljudi prav tu, kjer sem stal: v dolini reke Rapa, v narodnem parku Sarek, enem najodročnejših krajev v Evropi. V njem ni cest, ni kolovozov, ni mostov! To je tudi razlog, da smo vsi trije člani pohodniške skupine (ženska in dva moška) do kolen v deroči vodi. Hlačnice smo si zavihali, čevlje pa zvezali skupaj in si jih zavihteli za vrat. Loveč ravnotežje bosonogi prečkamo Rapo kot hobiti – po gladkih in spolzkih kamnih, podobnih jajčevcem. Na ramenih nosimo vsak po 25 kilogramov. “Trideset kilogramov,” me popravi Christian, švedski vodnik. Toliko ima na hrbtu on, 25 jih nosim jaz. “V bistvu je tvoj nahrbtnik bliže 20 kilogramom,” pove. Visoki, svetlolasi in modrooki Christian Heimroth čas v glavnem preživlja zunaj in je bolj redkobeseden.

Čeprav pri 35 letih spominja na zadržanega učitelja smučanja ali upokojenega športnika, je v resnici spreten poslovnež, ki ima v lasti podjetje za prodajo pohodniške opreme s sedežem v Jokkmokku. Tudi Karin Karlsson, njegova poletna praktikantka, nosi 30 kilogramov opreme; zavidanja vreden dosežek, saj je je polovico manj kot njega. “Ni res,” pravi Christian. “Največ 25. Samo videti je veliko, ker je taka bolha.” “Pazi na jezik, šef,” ga odrezavo zavrne. “Mogoče sem res majhna, ampak grizem.” Temnolasa Karin, ki nosi očala z roževinastimi okvirji, sicer študira na južnem Švedskem in je na Laponskem šele nekaj tednov, vendar ji prilagajanje očitno ne povzroča težav. Ponosna je na svoj samijski izvor. “Ta kraj prebuja zver v meni,” pripomni, ko se spet obujemo in si oprtamo nahrbtnike – trojica, ki jo sestavljamo priletni ameriški novinar, švedski Iron Man in samijska Superpunca. PREDEN SMO DOSEGLI OSRČJE Sareka – jedro Laponske – smo se več dni plazili čez balvane, prekrite z lišaji rjasto oranžne, metino zelene in rumene barve. Prebijali smo se skozi brezove gozdove s porumenelim listjem, se pasli po borovnicah in robidnicah, bredli po severnih močvirjih, se do kolen pogreznili v živi pesek, našli sveže medvedje in losje sledi – vse to med iskanjem poti, za katero se je zdelo, da obstaja samo na uradnih zemljevidih parka.

Kliknite na sliko za povečavo.

Tistih nekaj stez, ki smo jih našli, so za sabo pustili divje živali in samijski pastirji severnih jelenov. Njim je dovoljeno pasti v parku, saj to območje naseljujejo že od nekdaj. Na Laponskem si je –posebno zjutraj – prav lahko predstavljati, kaj so morali videti in slišati njihovi daljni predniki, ko so, zaviti v živalske kože in opotekajoči se v oglušujočem vetru z umikajočih se ledenikov, sledili divjadi tako daleč na sever. Sarek je v več pogledih podoba pravkar ustvarjenega sveta: mogočni ostri grebeni iz temne kamnine se pnejo nad pokrajino, ki jo je izklesal orjaški ledeni pokrov. Iz severne Švedske se je umaknil pred morda 9000 leti, kar je tako nedavno, da se kopno zaradi razbremenitve še vedno dviguje do centimetra na leto. Temu pojavu pravimo izostatični dvig. Za talečim ledom je ostala divjina, polna ledeniških pojavov: krnic, moren, drumlinov, eskerjev, jezer, pa tudi z balvani posutih gričev. V popolni tišini divjine po Laponski še vedno odmeva čedalje glasnejše ječanje ledenikov in zdi se, kot bi se debeli led stalil šele pred nekaj trenutki ter prepustil prizorišče orkestru zemlje in kamenja, vetra in dežja, da naprej preoblikuje površje.

Nekoliko pozneje – pred kakimi 5000 leti – so se na Laponskem naselili nomadski lovci na severne jelene. To so bili predniki današnjih Samijev, staroselskega ljudstva severne Skandinavije, ki so življenje uglasili z navadami čred severnih jelenov. Samiji so belci, ki govorijo ugrofinski jezik. Njihov jezik je bolj podoben finskemu kot švedskemu, na današnje območje pa so prišli že veliko pred Finci nekje od vzhoda, od koder so se v davnini napotili na sever, proti polotoku Kola v današnji Rusiji, in na zahod, po zamrznjenih širjavah današnje Finske, Švedske in Norveške. Sodeč po risbah na skalah in predmetih iz Laponske, so bili severni jeleni od vsega začetka ključnega pomena za staroselsko kulturo tega območja. Zaradi Samijev ta dediščina še vedno živi. Odnosi med Samiji in Švedi so danes zapleteni, to pa je posledica več stoletij trajajočih napetosti med švedskimi oblastmi in samijsko manjšino, ki je večinoma živela onstran severnega tečajnika. Predniki Johna Utsija, samijskega pisatelja in kulturnega zgodovinarja iz Jokkmokka, so na Laponsko prispeli leta 1920. Družino njegovega starega očeta Pera Mikkelsona Utsija je norveška vlada na silo pregnala z norveških obalnih gora v Skibotnu. Poslali so jo na jug, na Švedsko. Njen prihod je povzročil težave.

Celo na tako obsežnem območju so prišleki posegli v naravni red in zmotili pastirje, ki so se tam ustalili že pred več generacijami. Čeprav ima John, tako kot večina sodobnih Samijev, poleg severnih jelenov še druge vire zaslužka, imajo te živali – in Laponska – vseeno pomembno mesto v njegovem življenju. “Samiji živimo dvojno življenje,” pove Utsi. “Videti smo kot Švedi, govorimo švedsko in večina nas živi v švedskih mestih. Ampak obnašamo se kot Samiji, ker to tudi smo. Genetike ni mogoče zanikati.” Naj bo vzrok genetika ali vzgoja, veliko Samijev iz severne Švedske preživlja poletja na Laponskem. Naselijo se v kočah in skrbijo za nekaj severnih jelenov, ribarijo ali lovijo lose – privilegij, ki ga drugi Švedi v parku nimajo. Švedska oblast je stoletja zatirala samijske običaje in skupnost, razlaga Utsi. Med političnim prebujanjem v 70. letih minulega stoletja pa so Samiji zahtevali priznanje svoje kulture doma in v svetu in ga nazadnje tudi dosegli.