V skrbi za naravo

Pred sto leti, v prvih mesecih leta 1916, je Američane prevzela veličastna, vizionarska, četudi še nekoliko zmedena in ne docela domišljena zamisel o narodnih parkih. To naj bi bili parki za vse, ne območja za zabavo in zasebni lovski rezervati za bogataše in kralje; to naj bi bili parki, v katerih bi lahko uživali ne le Američani, ampak tudi obiskovalci z drugih koncev sveta. Takrat je bilo v ZDA že 14 narodnih parkov, najstarejši je bil Yellowstonski, ki so ga leta 1872 z zveznim zakonom prvega na svetu razglasili za narodni park. Med preostalimi ameriškimi narodnimi parki, raznolikim zbirom veličastnih pokrajin, ki so vse ležale zahodno od reke Misisipi, so bili Yosemitski v Kaliforniji (prvotno park te zvezne države, nacionaliziran leta 1890), Wind Cave v Južni Dakoti (1903), Glacier v Montani (1910) in Rocky Mountain v Koloradu (1915). Razglašenih je bilo že tudi 21 zveznih naravnih spomenikov; gre za obliko laže izvedljivega zavarovanja območij, ker po Zakonu o starinah (angl. Antiquities Act, sprejet leta 1906) zanje zadostuje že uredba predsednika države. Theodore Roosevelt je v zadnjih treh letih predsednikovanja pogosto uporabil to možnost. Na seznamu prvih zveznih spomenikov so bili še Devils Tower, Chaco Canyon, Muir Woods in Grand Canyon.

Država leta 1916 še ni imela jasno izoblikovanega stališča – in prav tedaj se je zavedela, da ga potrebuje – kaj je ali naj bi bil narodni park. Za to naj bi poskrbel en sam urad, pooblaščen, da bi vodil, upravičeval in nadziral širjenje razpršene mreže parkov in naravnih spomenikov. Avgusta tistega leta – takrat je v Evropi potekala grozovita bitka na Somi – je ameriški kongres sprejel zakon, predsednik Woodrow Wilson pa ga je podpisal, o ustanovitvi Urada za narodne parke pri notranjem ministrstvu. Njegov prvi direktor je postal Stephen Mather, Kalifornijec, ki je obogatel s prodajo boraksa, a je bil globoko predan varstvu narave. Za pomočnika in desno roko je dobil siromašnega mladega pravnika Horacea Albrighta, sina rudarskega inženirja, ki je bil potem od leta 1919 upravitelj Yellowstonskega parka, nazadnje pa je nasledil Matherja na položaju direktorja Urada za narodne parke. Ta ključna moža in njuni številni zavezniki so pridobili podporo za vzpostavitev sistema parkov in vanj dodali še nove enote, toda projekt opredeljevanja bistva narodnih parkov se ni končal z njihovim delom.

Kliknite na sliko za povečavo.

Prve parke v zahodnem delu ZDA so ustanovili predvsem, da bi zavarovali slikovita naravna čudesa, sijajna v nebo segajoča skalovja, bučeče vode in večni led, neprizanesljive kraje, za katere je bilo bore malo možnosti, da bi jih kdaj gospodarsko izkoriščali – razen morda za turizem, kot so si že tedaj zamislili železniški tajkuni. Zaradi očitnega pomanjkanja poslovnih priložnosti in domoljubno zanesenega slavljenja ameriških naravnih “katedral” kot protiuteži katedralam in spomenikom stare Evrope je bilo tedaj laže ustanavljati parke kot pozneje. Pomagala je tudi negativna iz kušnja z Niagarskimi slapovi, kjer so najlepše razgledne točke pokupili in ogradili zasebni podjetniki in ta nacionalni simbol spremenili v sodobni donosni peepshow. Bognedaj, da bi se kaj takega zgodilo z gejzirjem Old Faithful ali z Yosemitsko dolino. Zavarovanje živih bitij – ameriškega bizona v Yellowstonu in orjaških sekvoj ali mamutovcev v Sierri Nevadi – je bilo sestavni del teh prizadevanj. Toda prvi narodni park predvsem za zaščito avtohtonega rastlinstva in živalstva so odobrili šele leta 1947. To je bil narodni park Everglades, prostrano floridsko mokrišče, kjer ni ne gora ne kanjonov, zato pa mrgoli ptic in aligatorjev.

Kliknite na sliko za povečavo.

Odtlej so ameriški narodni parki postopoma prevzeli vzvišeno nalogo ohranjanja naravne raznolikosti – avtohtonega rastlinstva in živalstva, ekoloških procesov, prosto tekočih voda, geologije v vsej njeni robati zgovornosti – kot primerov vzajemne prepletenosti vsega na svetu, ne pa zgolj slikovitih čarobnih pokrajin. Zdaj nas parki poučujejo, ne le razveseljujejo. V nas zbujajo dejavno radovednost, pa tudi resda nedejavno, a globoko spoštovanje. Pomagajo nam, da si predstavljamo, kakšni so bili ameriške pokrajine in prebivalci v časih pred železnico in avtomobili in moteli. Naj ponovim: pomagajo nam, da si predstavljamo! Utrinke iz preteklosti prenašajo v sedanjost in – če se bo naša odločenost ohranila in razum prevladal – ponesli jih bodo tudi v prihodnost.

Kliknite na sliko za povečavo.

Na dosedanji poti ni manjkalo spotikanja, napredovali smo le po korakih, preobložena je bila s politiko, gospodarskimi težnjami in nasprotujočimi si ideali, in tako smo tu, kjer smo. Narodni parki so bili izvrstna zamisel, ki se je z leti samo izboljševala, velika zamisel, ki je zgolj rasla in rasla. Zdaj so v sistemu ne le pravi parki in zvezni spomeniki, temveč tudi prizorišča slovitih bitk, trdnjave, deli morske obale, slikovite reke, grobišča in drugi pomembni kraji (nekateri še vedno v zasebni lasti), prepoznani kot pomembna prizorišča iz nacionalne zgodovine, pa tudi znamenite poti po naravi ali zgodovinsko pomembnih območjih, kot je nacionalna zgodovinska pot od Selme do Montgomeryja v Alabami. Jon Jarvis, zdajšnji direktor Urada za narodne parke, pravi, da je njihov namen pripovedovati zgodbo o Ameriki, ne zgolj varovati kose ozemlja. “Kdo drug pa bo poskrbel za to, če ne mi? To je naša naloga.” Ko proslavljamo stoletnico, bi se morali spomniti tudi na to, da zakon, ki je sprejet v kongresu in dobi predsednikov podpis, resda postavi park na zemljevid, a tudi mi, državljani, lastniki, imamo nalogo ohranjati te kraje in njihove zgodbe. To je naša stalna naloga.

Video. Posnetek je v angleščini.