V osrčju Pakistana

Talibanom se še malo ne bi zdelo zabavno. Sončnega zimskega popoldneva so se v Lahoreju tamkajšnji kulturniki množično udeležili vsakoletne razstave na Državni likovni akademiji. Na osrednjem dvorišču so se mladeniči in mladenke lahkotno družili, kadili in srkali red bull iz pločevink.

Nekateri moški so imeli lase spete v čop, eden je imel na obrvi pirsing. V bližini je stal kip para v naravni velikosti, ki se na gugalnici drži za roke. Notri je bil upodobljen moški torzo, ki se je pod določenim kotom prelil v žensko oprsje. A tam je bil tudi nezmotljivi pečat Indijske podceline. Ženske so imele h kavbojkam oblečene do stegen segajoče tradicionalne tunike, nekatere so imele zakrite lase. Bile so tudi slikarske miniature, ki bi po tradiciji upodabljale prizore z lova; tu pa so prikazovale vse kaj drugega; ena je, denimo, drzno upodabljala bradatega duhovnika, ki počiva na divanu pred zbombardirano šolo.

Kolobocija slogov in vplivov – zmešnjava narodov in ver, ki jo je Rudyard Kipling tako živo opisal v svojem romanu Kim – je značilnost Lahoreja, drugega največjega pakistanskega mesta in prestolnice province Pandžab. V tej najpremožnejši in najbolj gosto naseljeni izmed štirih pakistanskih provinc se stikajo Vzhod in Zahod in vse, kar je vmes. Svetovljanskega utripa Pandžaba ni mogla zatreti niti surova in krvava ločitev od Britanske Indije sredi 20. stoletja.