V Okavangovi delti

Okavangova delta je iz vesolja videti kot orjaški cvet, vtisnjen v pokrajino severne Bocvane. Steblo se nagiba od namibijske meje proti jugovzhodu, cvetni listi srebrnkaste vode pa se razlivajo 150 kilometrov daleč po Kalaharijski kotlini. To je veliko svetovno mokrišče, obsežen preplet kanalov in jezer ter občasnih jezerc, sredi enega najsušnejših območij afriške celine. Okavangova delta se ne odpira v morje. Njene vode se raztekajo po kotlini do jugovzhodnega roba in tam poniknejo v globokem pesku puščave Kalahari.

Lahko bi rekli, da je to največja oaza na svetu, vodnato zatočišče slonov, povodnih konj, krokodilov in lisastih psov, sitatung in drugih vodnih antilop, svinj bradavičark in bivolov, levov in zeber ter neverjetno pestre in številne druščine ptic – pa tudi temelj turistične dejavnosti, ki prebivalcem tega območja prinese milijone evrov vsako leto. A iz vesolja se ne vidi povodnih konjev pri počitku. Niti lisastih psov, ki se hladijo v senci pod trnastim grmičevjem, ne zadovoljnih obrazov obiskovalcev in domačih podjetnikov.

Namen projekta Okavango Wilderness, ki ga izvaja društvo National Geographic Society, je raziskati in zavarovati povirno območje delte. Začel se je leta 2015 z odpravo po angolski reki Cuito, ki je v povirnem delu tako ozka, da so morali člani odprave natovorjene čolne osem dni vleči po plitvi strugi.

Prav tako se ne vidi, od kod sploh prihaja vsa ta voda. Skoraj v celoti priteka iz zapletene Angole, bližnje sosede Bocvane, ločuje ju ozek pas namibijskega ozemlja. Izvira v vlažnem višavju s padavinami bogate osrednje Angole in teče proti jugovzhodu, hitro iz porečja reke Cubango in počasneje iz porečja reke Cuito, kjer se zbira v povirnih jezerih. Počasi si utira pot čez travnate poplavne ravnice in šotišča, pronica v peščeno podlago in mezi v pritoke. Reki Cuito in Cubango se stekata na južni meji Angole in tvorita večjo reko Okavango. Ta prečka Caprivijev pas, ki pripada Namibiji, in teče naprej v Bocvano. Bocvana dobiva po reki Okavango v povprečju 9,4 bilijona litrov vode na leto.

Če ne bi bilo vode, ki jo Angola vsako leto prepušča Bocvani, tudi Okavangove delte ne bi bilo. Pokrajina bi bila povsem drugačna, neprimerna za življenje povodnih konjev, močvirskih antilop in afriških ribjih orlov. Zaradi sprememb, ki se dogajajo ali napovedujejo v jugovzhodni Angoli – v rabi tal, preusmerjanju vode, gostoti prebivalstva in gospodarstvu – se utegne ta črnogledi scenarij uresničiti. Zato se v nekaterih krogih krepi zanimanje za odročni reki Cuito in Cubango. In zato se je mednarodna skupina znanstvenikov, državnih uradnikov, razvojnih načrtovalcev in neustrašnih mladih raziskovalcev, ki jih je zbral južnoafriški biolog Steve Boyes, ob podpori društva National Geographic Society lotila nadvse zahtevnega podviga: v okviru projekta Okavango Wilderness raziskujejo, zbirajo podatke in se zavzemajo za ohranjanje narave.

Kliknite na sliko za povečavo.

Sodelujoči se zavedajo, da sta na kocki blaginja in prihodnost Okavangove delte – z njo pa tudi blaginja in prihodnost jugovzhodne Angole, z naravnimi viri ne prav obdarjene pokrajine, siromašne sestrične veličastne Okavangove delte. “Pravzaprav se iztekajo ure,” mi je letos dejal Boyes, ko sva po dolgem dnevu veslanja po reki v naših mokorih (kanujih, kakršne uporabljajo v porečju Okavanga) sedela v taboru ob reki Cubango.

Boyes je odrasel v Johannesburgu in je velik ljubitelj narave, dolgo se je preživljal v različnih poklicih – kot natakar v vinarnah, naravoslovec in vodnik, bil je tudi upravnik kampa v Okavangovi delti. V tem času je tudi doktoriral. Leta 2007 se je zavedel, kako resno je vprašanje povirnega območja Okavanga in je poskušal med prebivalci Bocvane zagnati preplah, a so se večinoma odzvali dokaj medlo. “Preprosto jih ni zanimalo,” mi je povedal.

Značilen odziv je bil približno tak: ja, Angola je res grozna in obupna dežela in prava škoda je, da bo reka morda presahnila. To ga je spodbudilo k ukrepanju. Začel se je ozirati proti severu, proti povirju. “To bomo izpeljali,” si je prisegel. “Poskušali bomo spoznati zakonitosti delovanja tega sistema.” V resnici je upal, da bo nekoč ne le razumel, kako deluje sistem, pač pa ga bo tudi pomagal ohraniti.

Slane kotanje Makgadikgadi so ravni, slani ostanki nekdanjega jezera, bogatega z življenjem, ki je nekdaj prekrivalo večino severne Bocvane. Potem so tektonski premiki preusmerili reke, ki so ga napajale. Sani zdaj tja vodijo turiste na ogled veličastne puščobe – kakršna bi bila tudi na območju Okavangove delte, če tja ne bi pritekala voda.

Angola leta 2017 se nemara ne zdi najprimernejši kraj za vizionarska okoljevarstvena prizadevanja, a je to tudi dežela nenavadnih priložnosti. Opustošena je od vojne, a zdaj tam vlada mir. Od začetka 60. let minulega stoletja do preloma tisočletja je bila visoko na seznamu držav, kamor ni bilo priporočljivo potovati – razen če ste bili plačanec ali kupec diamantov. Ta nekdanja portugalska kolonija je postala neodvisna leta 1975 po krvavi osvobodilni vojni, potem pa jo je še 27 let pretresala državljanska vojna. Bila je z minami posejano nadomestno bojišče supersil, prizorišče hudega trpljenja in krvavih obračunov.

A po letu 2002, ko je bilo uporniško gibanje UNITA dokončno poraženo, so se stvari korenito spremenile: država je začela črpati in izvažati velike količine nafte in gospodarstvo je zacvetelo. “Angola je zdaj stabilna država in to je najpomembnejše sporočilo svetu,” mi je pred nedavnim na nekem srečanju v prestolnici Luanda dejala ministrica za okolje, Maria de Fátima Monteiro Jardim. “Zavezani smo ohranjanju narave,” je še dodala. Kako se bo ta zavezanost uresničila v stvarnosti, pa je ključna neznanka. Boyesova skupina ima blagoslov angolskih oblasti, pa tudi mednarodno podporo izjemno smelo zastavljeni raziskavi.

Njihov namen je raziskati vsak kilometer rek Cuito in Cubango ter nekaterih njunih pritokov, popisati živalstvo, opraviti meritve kakovosti vode, ugotoviti navzočnost ljudi in njihov vpliv vzdolž rečnih bregov, ustvariti obsežno in javno dostopno zbirko podatkov in razvozlati, kako čiste vode jugovzhodne Angole ohranjajo pri življenju Okavangovo delto v Bocvani. Raziskovalne odprave, doslej jih je bilo osem, so bile skrajno naporne, a tudi temeljite.

Prva se je začela 21. maja 2015, ko je Boyes s svojo skupino (spremljali so jih land roverji mednarodne organizacije za razminiranje HALO Trust in velik ruski tovornjak) prispel do jezera, ki velja za izvir reke Cuito. S seboj so imeli nekaj ton opreme in sedem mokorov, da bi prepeljali sebe in tovor po reki navzdol. Prvi dan so preveslali jezero po dolgem in ugotovili, da je Cuito na iztoku iz njega globok le kak meter in širok kot potok, zato bo s šest metrov dolgimi mokori nemogoče pluti po njem.