V objektivu
POKUKAJTE V ZAKULISJE ŽIVLJENJA NAŠIH FOTOGRAFOV
KILIII YÜYAN
VEŠČ JE PREŽIVETJA V NARAVI, DOBRO PA SE ZNAJDE TUDI MED PRIPADNIKI RAZLIČNIH KULTUR.
Severna Grenlandija, dom staroselskih Inuguitov, je eden redkih krajev na planetu, kjer so sani s pasjo vprego večji del leta najzanesljivejše prevozno sredstvo. Morda se večini ljudi to zdi čudno. Vožnja s pasjo vprego navsezadnje vzame precej časa, to pa pomeni dolgotrajno izpostavljenost hudemu mrazu. Psi potrebujejo hrano in skrb. Tudi vodniki vpreg morajo biti izurjeni in dobro telesno pripravljeni. Toda v skupnosti, živeči v Qaanaaqu, vožnja s pasjo vprego povsem načrtno ostaja vsakdanji način prevažanja. Sani so počasne, tihe in med vožnjo je nujno nenehno opazovanje morskega ledu in prosto živečih vrst. Ne kvarijo se kakor motorne sani. Kadar pa se znajdeš v položaju, ko gre za življenje (v teh krajih ne tako redko), se je dobro spomniti: motornih sani ne moreš pojesti.
Odraščal sem v ZDA, moji starši so priseljenci, in ker sem fotograf nanajskega (Nanaji so vzhodnoazijsko domorodno ljudstvo) in kitajskega rodu, vem, kako težko je razumeti poglede pripadnikov različnih kultur. A to se mi zdi ključno. Moje poslanstvo je, da se trudim razumeti, kako je tisočem nadvse različnih domorodnih kultur po vsem svetu uspelo tako dobro gospodariti z zemljo, sodobna globalizirana kultura pa je pri tem popolnoma zatajila. Okolju, v katerem živimo, smo povzročili veliko škode, in tega se zavedamo. Posledice so skrajno resne, od podnebnih sprememb do uničenih habitatov. Toda prijatelji vedo, da sem optimist. To pa zato, ker sem ugotovil, da rešitve že imamo in so ponekod ves čas v rabi.
ERIKA LARSEN
PRI DELU RAZISKUJE VEZI MED KULTURO, LJUDMI IN NARAVO – TOKRAT TO PREDSTAVLJAJO OGROŽENE NEŽNE MORSKE ŽIVALI.
Z novinarko in fotografinjo Geno Steffens sva leta 2019 sodelovali v mentorskem programu National Geographica in začeli sva se dogovarjati za skupen projekt. Na južno Florido sem se bila preselila šele nekaj let prej, Gena pa je živela v Kolumbiji. V otroštvu je veliko časa preživljala v Crystal Riverju na Floridi (kraj velja za svetovno prestolnico lamantinov), v hiši, ki je bila prvotno v lasti njene prababice in stoji na zemljišču, obrnjenem proti vodam, v katerih se zadržujejo lamantini. Med pandemijo se je odločila, da bo nekaj tednov preživela v tej hiši, in med mojim obiskom sva začeli pretresati zamisli.
Leta 2021 so zaradi slabše kakovosti vode propadla številna rastišča morske trave na floridski atlantski obali, kjer se prehranjujejo lamantini. To leto je bilo za te sesalce še posebej smrtonosno, saj jih je poginilo več kot tisoč. Istega leta je National Geographic odobril najin predlog za pripravo članka o njih, njihovi odločilni povezanosti s krhkim floridskim ekosistemom in tem, kje so ogroženi, kje pa so populacije v boljšem stanju.
Nežni. Ljubki. Prijetno jih je objemati. Oboževalci so navdušeni nad lamantini, čeprav jih številni v živo niso še nikoli videli. Te morske krave tako močno vplivajo na domišljijo ljudi, da jih ti upodabljajo na stenskih poslikavah, v obliki kipov, na logotipih oblačil in še marsičem. Nekaj znamenj obnorelosti z lamantini, ki sva jih z novinarko Geno Steffens opazili na Floridi, od leve proti desni: lamantin, upodobljen na vezani plošči (jaz ga objemam), v Bishopovem muzeju znanosti in narave v Bradentonu; poštni nabiralnik s samico in mladičem lamantina v Crystal Riverju; oboževalca Topaz Martofel in sin Ryder Kramer, ki sta se iz Pensilvanije pripeljala na festival Florida Manatee v Crystal Riverju in plavala s temi krotkimi sesalci.
Med potovanjem, med katerim smo po dolgem in počez prečesali Florido in njene obale, smo spoznavali, kako se ljudje odzivajo na lamantine in kakšne občutke gojijo do teh živali. Množice oboževalcev jih opisujejo kot nežne, ljubke in prijazne. Morski ekologi, ki si prizadevajo za blaginjo lamantinov, opozarjajo, da so kot “kanarček v rudniku” – znanilci nevarnosti v okolici, obenem pa tudi sami v veliki nevarnosti. Tudi zaradi priljubljenosti lamantinov danes prizadevanja Floride za njihovo ohranitev podpira široka paleta ustanov: od živalskih vrtov, akvarijev in muzejev do geološke službe ZDA, energetskih podjetij, univerz in drugih. Članek, pri nastajanju katerega smo sodelovali, bo objavljen v januarski številki revije National Geographic leta 2023. Slikovni del bodo sestavljali Jasonovi trudoma pridobljeni podvodni posnetki in moje fotografije s kopnega, ki segajo od dokumentarnih do bolj naključnih podob v počitniškem slogu.
Na koncu potovanja sva z Geno spet sedeli na valobranu in razmišljali o zgodbi o lamantinih in tem, kam bi nas lahko pripeljala. Zame so lamantini postali vodnik, ki mi je pokazal novo, prvobitno plat kraja, kjer živim. Med pripravljanjem članka so delovali kot ogledalo – za tiste, ki jim prekrižajo pot, za kraje, kjer živijo, in za naš odnos do okolja, ki nam vsem omogoča življenje. Pod gladino so majhna in nenavadna skupina rastlinojedih sesalcev, ki igrajo pomembno vlogo v človekovem ekosistemu; na površju pa znajo navdušiti, očarati in v ljudeh zbuditi tisto najboljše. So starodavna bitja, saj hranijo spomine iz davnih časov.
AJI STYAWAN
FOTOGRAFA JE, ODKAR OPRAVLJA TA POKLIC, NAJBOLJ PRETRESLO POPLAVLJANJE KRAJEV NA NJEGOVEM DOMAČEM OTOKU.
Indonezijo sestavlja približno 17.000 imenovanih otokov. Na Javi, mojem domačem otoku, obalnim območjem grozi krčenje gozdov, pogrezanje tal zaradi črpanja podtalnice in zviševanje morske gladine zaradi podnebnih sprememb. Pred nekaj leti je bilo poplavljanje v regiji Demak najhujše od marca do avgusta, ko je ob plimi voda vsak dan za šest do devet ur vdrla v domove. Zadnji dve leti je poplavljanje nepredvidljivo in se dogaja tudi druge mesece. Ocean je preplavil na tisoče hektarov. To so bila nekoč kmetijska zemljišča, potem so bili tam ribniki in gozdovi mangrov; danes je vse preplavilo dvigajoče se morje.
Ko sem fotografiral, so se mi vaščani pritoževali: “Toliko predstavnikov različnih medijev nas obišče, pa se nič ne spremeni.” To me je spodbudilo, da sem se resneje lotil projekta. Včasih grem tja brez fotoaparata in se samo pogovarjam z ljudmi. Ogorčeni so, ker v vseh teh letih ni nihče ničesar ukrenil, da bi jim olajšal življenje.
Poplavljanje pokopališča v vasi Timbulsloko je prebivalcem otežilo obiskovanje grobov prednikov in pokopavanje preminulih. Septembra 2021 sem fotografiral, ko so dvigovali pokopališče, ki je bilo pogosto povsem poplavljeno. Vaščani so odstranili nagrobnike in z mehanizacijo, ki jo je zagotovila vlada, nasuli zemljo in za poldrugi meter zvišali teren. Vse nagrobnike so postavili nazaj in pokopališče na novo ogradili. To ga bo ohranilo nad vodo še dve leti, so govorili nekateri vaščani. A že po osmih mesecih ga je morje začelo spet odnašati.
Ljudje včasih rečejo: “So pač krive podnebne spremembe.” Ker morda živijo daleč proč, si s tem ne belijo glave.
Na osrednji Javi je moj dom od obale oddaljen kakih 15 kilometrov. Danes je morje prodrlo že približno 7,5 kilometra v notranjost. To je polovica poti do mojega doma. Ti vaščani so moji sosedje. Imam jih za sestre in brate; med nami ni nikakršnih razlik – enako življenje, enaka prihodnost, enaka zgodba. Ljudje morajo zato razumeti: če se to dogaja kjerkoli, to pomeni hude, hude težave za vse. Kadar sem doma, pogosto mislim na ljudi, ki sem jih spoznal, ko sem dokumentiral težave zaradi zviševanja morske gladine. Razmišljam takole: ko spijo, jih obliva voda; ko jedo, so v vodi. Čeprav so dvignili pokopališče, bodo, ko bodo umrli, pokopani pod morsko gladino; in jame, ki jih bodo izkopali, bo zalila morska voda. Toda življenje se mora nadaljevati. Moje poslanstvo pa je pripovedovati njihove zgodbe.
– Po pogovoru zapisala Patricia Edmonds.
WAYNE LAWRENCE
“ VSAKA STVAR ALI VSAK ČLOVEK, KI GA FOTOGRAFIRAM, ME NEKAKO SPREMENI. ”
LYNN JOHNSON
MED PRIPRAVLJANJEM ČLANKA O ČLOVEŠKEM DOTIKU SE JE TA IZKUŠENA FOTOGRAFINJA ZNAŠLA V ZNANI VLOGI – NEVIDNO JE POSKUŠALA NAREDITI VIDNO.
Trenutek, v katerem se skriva zgodba, te občasno ujame povsem nepripravljenega: dojenček na strani 100, priključen na naprave, je sodeloval v raziskavi o receptorjih za dotik v človeški koži, in ko se je raziskovalcu nasmehnil, je bil to ta trenutek; kar zgodilo se je. Toda večino časa je treba iskati poti, se uriti v potrpežljivosti. Tisti kravi in tisti deklici ni bilo mar za naš urnik. Prestopali smo se sem in tja. Končno se je krava spustila na tla, punčka je razgrnila odejo, ki jo je imela s sabo, in sedla. Videla sem, da tega ne počne prvič. Krava ji je položila glavo v naročje. Deklica ji je naslonila dlan na smrček in spustila lice na kožo tik za levim uhljem. Zaprla je oči. Napetost ji je izginila z obraza. Takrat sem nehala razmišljati in se lotila dela.
– Po pripovedovanju zapisala Cynthia Gorney.