V ledenih daljavah

Morski led, ki prekriva Severno ledeno morje, ni sklenjen bel pokrov, kakor je prikazan na zemljevidih. Gre za sestavljanko iz premikajočih se plošč, ki se nenehno zaletavajo druga v drugo, spreminjajo obliko in se lomijo zaradi sile vetrov in morskih tokov. Februarja letos sem drgetajoč stal na krovu stare norveške raziskovalne ladje Lance, ki se je prebijala skozi labirint plovnih razpok. Gola bela zaledenela in zasnežena planjava se je v vseh smereh razprostirala, do koder je segal pogled. Jekleni ladijski trup je škripal in se tresel, ko je oral skozi plavajoče kose nazobčanega ledu. Lance je iskala trden kos ledu za privez, da bi se skupaj z njim prepustila morskim tokovom in vetrovom ter na nepredvidljivi poti čez zamrznjeno morje ugotavljala, kaj se dogaja z arktičnim morskim ledom.

Kliknite na sliko za povečavo.

Norvežani so nekaj podobnega storili že pred več kot stoletjem, ko je bil polarni raziskovalec Fridtjof Nansen z ladjo Fram med spodletelim poskusom, da bi zaplul čez severni tečaj, skoraj tri leta ukleščen v morski led. A to morje je danes drugačno. Zrak nad njim se je v zadnjem stoletju v povprečju segrel za 3° C, kar za več kot dvakrat presega zvišanje povprečne svetovne temperature. Led prekriva precej manjši delež morja, veliko pa ga je tanjšega – gre bolj za sezonski led kot za debele, stare plošče. Povratna zanka z daljnosežnimi posledicami je začela delovati: ker je poleti namesto belega ledu več temne morske vode, ki vpija več Sončevega sevanja, se voda še bolj segreva – to pa pospešuje taljenje ledu. “Arktika se segreva najprej, najbolj in najhitreje,” je pojasnjeval Kim Holmén, dolgobradi vodja mednarodnih projektov Norveškega polarnega inštituta (NPI), ki upravlja ladjo Lance. Podnebni modeli napovedujejo, da bo že leta 2040 poleti mogoče pripluti na severni tečaj brez ledolomilca.

Arktični morski led upočasnjuje segrevanje planeta, saj Sončevo sevanje odbija nazaj v vesolje. Zato bo njegovo izginotje neizogibno vplivalo na podnebje in vreme ne samo na Arktiki. Še vedno pa ni povsem jasno, kakšen bo ta vpliv. Za boljše napovedi so potrebni podrobnejši podatki o morskem ledu in spremenljivi, neenakomerni razporeditvi tega ledu. “Večino znanstvenih odprav na Arktiko opravijo poleti in iz tega obdobja imamo največ terenskih podatkov,” je povedal Gunnar Spreen, fizik in izvedenec za morski led na NPI, ki sem ga spoznal na krovu Lance. “Zelo malo pa vemo o spremembah, ki se dogajajo na prehodu iz zimskega časa v pomladnega.” Na pet mesecev trajajoči odpravi z ladjo Lance je mednarodna skupina znanstvenikov, ki so se na krovu menjavali, raziskovala vzroke in posledice taljenja ledu. Led je spremljala v njegovem celotnem življenjskem ciklu – od nastanka pozimi do taljenja poleti.

Kliknite na sliko za povečavo.

S fotografom Nickom Cobbingom sva se z ledolomilcem in helikopterjem pripeljala iz Longyearbyena in se pridružila skupini na otoku Spitsbergen v otočju Svalbard, kjer je baza za arktične odprave NPI. Nekaj dni zatem je Lance odplula do 83. stopinje severne geografske širine, malce zahodno od ruskega ozemlja. Znanstveniki so izbrali pol kilometra široko ploščo iz pretežno enoletnega ledu, ki so jo želeli preučiti. Posadka je z najlonskimi vrvmi privezala ladjo na debele kovinske drogove, zavrtane v led. Ugasnila je glavni motor. Daleč od vsega in v skoraj popolni temi smo začeli mesec dolgo izmeno na plovbi v neznano po ledeni puščavi.

Znanstveniki so kot iznajdljivi naseljenci postavili tabor s šotori in položili električne kable. Spreen in drugi fiziki so z laserji kartirali površinske oblike na ledu ter merili debelino in temperaturo snega na plošči. Oceanografi so zvrtali luknjo v led, da bi zbrali podatke o lastnostih vode in tokovih. Meteorologi so postavili visoke drogove z instrumenti za zbiranje vremenskih podatkov in merjenje vsebnosti toplogrednih plinov. Biologi so iskali ledne alge. Te so videti kot umazanija, živijo pa na spodnji strani plošč in v somornici, ki nastane, ko se iz novonastalega morskega ledu izloči sol, ujeta pa je v kanale. Znanstveniki so vedeli, da bodo, ko bo vračajoče se sonce nekaj tednov pozneje odgrnilo pregrinjalo polarne noči in bodo njegovi žarki začeli presevati skozi talečo se ploščo, lahko opazovali prebujanje ekosistema. Temperature so se redno spuščale do 30 stopinj pod ničlo. Znanstveniki so imeli omrtvičene prste, težave so jim povzročali pretrgani kabli in pokvarjene elektronske naprave, pa tudi tavajoči severni medvedi.

Video. Posnetek je v angleščini.