V led vkovani svet

Nezemeljsko lepe pokrajine na trajno zamrznjenih tleh nam razkrivajo občutljivost naravnih ritmov na našem planetu. Vprašanje je, ali bodo tla ostala trajno zamrznjena.

Zemljin satelit Luna je tuj in odmaknjen svet, pa vendar nam je njegova očarljiva lepota tako domača. Ko opazujemo Luno na nebu, se zavedamo, da na njej ni ničesar. Ni ne vetrov, ne trav, ki bi se upogibale v vetru. Ne ljudi. Ne poskočnih žuborečih potokov, ne sledi živali. Pa je kljub temu tako neverjetno lepa.

V jasni noči se ob pogledu skozi močan daljnogled pred nami jasno zarišejo kraterji in višavja, kotanje in morja. Igra svetlobe in senc na Luninem površju nas lahko povsem prevzame in pogled na čarobno pokrajino prav vzradosti.

Lepoto takega trenutka je težko opisati. Kot bi se v resnici ne skrivala v samem predmetu občudovanja – bazaltni planjavi, kraterju – temveč v zmožnosti opazovalca, da občuduje opazovani predmet. Morda gre v takih trenutkih preprosto za to, da se počutimo bolj žive.