V Kočevskem pragozdu
Ko smo se odpravili v gozd, je bilo lepo zimsko jutro. Na nebu so se veselo lovili kodrasti oblački, ravno prav nežni, da niso zmotili živahnih sončnih žarkov, ki so se mehko prebijali skozi gole veje, da bi nas prijetno greli. Sneg je škripal pod nogami, med drevesi so se plazile naše besede. Redke besede, ki so postajale vse redkejše. Vprašanja, ki so se mi podila po glavi, sem zatrla, še preden so bila izgovorjena.
Smo utihnili iz strahu pred medvedi? Pred volkovi? Morda pred neprehodnim mračnim in temačnim pragozdom, ki je pred nami? Ne, čim bolj smo se približevali pragozdu, tem bolj je ozračje spominjalo na ljubeznivo domovanje neumnega starega medveda Puja in pred nami je bilo vse več bukev, v katerih bi morda v sredini našli hišo, sredi katere bi čisto lahko stanoval Pujev prijatelj Pujsek. Tako nekam prijetno je bilo vse skupaj. Tudi svečano, pa ne tako kot nemara v kakšni mogočni katedrali, ko te veličina prostora sili v ponižnost in ti jemlje besede.
Osupnila nas je mogočnost narave in to, da stojimo pred izjemno redkostjo, je v nas vzbudilo spoštljivost. Pogovor se ni razvil: v pragozdu se tega enostavno ne počne. Pravzaprav v pragozdu človek sploh nima kaj početi. In čeprav smo se ustavili na njegovem robu, smo bili tiho. Z veseljem smo bili tiho. Če naj naša noga ne bi stopila na ta posvečeni kraj, zakaj bi naši glasovi, smo si rekli. “Takole se zmeniva,” me je hitro postavil na svoje mesto Tomaž Hartman iz Zavoda za gozdove Slovenije, ko sem ga zaprosila za pogovor. “Obljubite, da boste opozorili bralce, da ljudje v pragozdove ne smejo hoditi, pa vam bom pomagal pri izpeljavi vašega članka. Pragozd ni raj za turiste.
Tu spoštujemo popolnoma naraven razvoj pragozda in bi nerodneži lahko kaj pomendrali.” Pošteno, si mislim, čeprav dobro vem, da mi Hartman odpira pogled v pragozd predvsem zaradi zaupanja v fotografa Marka Masterla, ki že več kot deset let spoštljivo sledi življenju kočevskih pragozdov: pragozdu Krokar, Rajhenavskemu Rogu, Strmecu in Prelesnikovi koliševki, Kopi in pragozdu Pečka.