V globinah Kanina
ZGODBA O ISKANJU PODZEMNE POTI SKOZI GORO OD VRŠACEV DO SOČE
Nad seboj zaslišim ropot padajočih skal. Stisnem se ob hladno steno brezna in odštevam sekunde. Ruska ruleta apnenčastih projektilov se nepredvidljivo odbija v vse smeri in utripajoča bolečina v podlakti me opominja, da sem v dometu. Visim sredi brezna, 30 metrov nad tlemi in 1000 metrov pod površjem, drobna luč v nepredirni temi. Mraz je, le nekaj stopinj nad ničlo, in vlaga mi pronica skozi rokavice do prstov, ki krčevito držijo vrv, s katero varujem soplezalca.
Petnajst metrov nad menoj Matic v razpadajočo skalo vrta luknjo za namestitev pritrdišča. Vanjo bo zabil ekspanzijsko sidro s kovinsko ploščico in vponko, v katero bo vpel vrv, rešilno bilko v primeru padca. Zadnji dan odprave je in preostali člani ekipe se že vzpenjajo proti površju. Poslednja norca sva, ki se nočeta sprijazniti z mislijo, da nas je čas tokrat prehitel. Rov, ki smo ga raziskovali včeraj, se je odsekano končal s podorom skalovja. Edina možnost nadaljevanja je navzgor, v kamin, kakor pravimo breznu, ki ga odkrivamo z dna proti vrhu. Vodoravnega rova še ni videti, a prepričujeva se, da je tam, in meter za metrom premagujeva vertikalo.Iz zamišljenosti me zdrami glasno bentenje. Med ploho kletvic izluščim, da mu moram podati dodatna pritrdišča. Stisne me v želodcu: pa saj nimam nič več opreme!
Pregledam transportno torbo, obrnem žepe jamarskega kombinezona, nič. Preklinjanje se podvoji, v njem začutim prikriti obup. “Še 10 metrov krušljive skale, pa sem na polici. Prosto bom splezal. Skrij se, letelo bo!” Načrt je blazno nespameten. Plezava s statično vrvjo, ki ni namenjena padcem z višine, temveč nadzorovanemu vzpenjanju in spuščanju po njej. Prav tako oba veva, da se sredi brezna nimam kam skriti pred padajočim kamenjem. Pomanem vijoličasto in oteklo roko ter se zastrmim v slutnjo rova nekje pod stropom. “Glej, da boš hiter, zebe me!” Prilepim se ob steno in pripravim vrv. Prileti prvi kamen.
Sva v jamskem sistemu Renejevo brezno-P4 v drobovju Kaninskega pogorja. Julius Kugy, oče sodobnega alpinizma v Julijskih Alpah, je v delu Iz mojega življenja v gorah (1925) opisal Kanin kot “orjaški, visoko se dvigajoč, težko in okorno razčlenjen skalni otok, ki učinkuje le s svojo velikansko gmoto brez vsakršnega arhitektonskega okrasja”.
In dodal: “Kaninska pokrajina nima drugega kot beli sneg in sivo skalo. In vse je kot v smrti odrevenelo. Orjaški kras, stopnjevan v visoke Alpe. Povsod pa vidiš silovitost delovanja vode: žlebič pri žlebiču, škrapa pri škrapi, često meter globoko vrezane v plošče, brezdanje okrogle vrtine, v katerih mračnem žrelu se svetlika gineči stožec snežnih ostankov, kratke kadunjaste doline sredi skalnih blodišč, široke doline s strmo padajočimi prodišči ob bokih in zalogami večnega snega v dnu. Tisti pa, ki je vse to delo zmogel in oblikoval to obličje, ta garač se je vdrl v tla. Šele globoko spodaj grme kaninske vode v kratkih, strnjenih slapovih iz notranjosti gore.” Noben učbenik ne bi zmogel tako slikovito povzeti kaninskega krasa v vsej lepoti! A vendarle skušajmo umestiti območje v prostor in čas ter pojasniti procese, ki so privedli do votle gore.
Kanin je pogorje v južnem delu Zahodnih Julijskih Alp, na severnem robu Bovške kotline, na meji med Italijo in Slovenijo. Slovenci ga poznamo predvsem po našem najviše ležečem smučišču. Tudi poleti največ obiskovalcev srečamo v okolici žičnice, le malo pa se jih poda v osrčje skalne puščave. Četudi so kaninske poti le redko obiskane, pa ta ledeniško preoblikovani visokogorski kras slovi med geologi in geografi po vsem svetu. Že iz doline Soče zagledamo mogočne skednje, ozke skalne pregrade, ki se kot stražarji dvigajo z dveh planot, Kaninskih podov na zahodu in Goričice na vzhodu.
Če začnemo svojo pot na goro na slovenski strani, iz doline Soče, se po toplih prisojnih pobočjih enakomerno vzpenjamo več kot 1000 metrov visoko. Nad gozdno mejo se poti počasi izravnajo, prispemo na gole in sive Kaninske planote. Uokvirja jih strm mejni greben, iz katerega sramežljivo izstopa najvišji vrh, Visoki Kanin (2587 m). Pot prek podov vodi po laštih, kot ribje luske zloženih skalnih ploskvah, prepredenih z žlebiči in škrapljami. Vijuga okoli nešteto brezen, zevajočih črnin, ki nas vabijo in pred katerimi trepetamo. Tu lahko vržemo kamen v nagloblje enovito brezno na svetu, Vrtiglavico. Z malo sreče bo odletel vse do dna 643 metrov globoko. Izjemna gostota in globina jam sta Kaninu prinesli naziv jamarske meke. Razloge za to lahko iščemo v geološki zgodovini območja in posebnih podnebnih razmerah.
Tovarištvo je osrednja vrednota jamarskega udejstvovanja. Moštveni duh, ki ga jamarke in jamarji krepijo ob popravilu opreme, pripravi nočnega prigrizka ali zasluženem pivu po prihodu iz jame, je zanje neprecenljiv. Kanin pa jim za kratek čas priskrbi dragocen odklop od preglavic sodobnega življenja.
Debeli skladi zgornjetriasnih apnencev in dolomitov so se iz plitvih morij Paratetide začeli dvigati pred 30 milijoni let. Vzporedno z dvigovanjem nad morsko gladino se je začel proces zakrasevanja, prvi korak na poti do votle gore, kakršna je dandanes. Pozneje so razburkane vode umirajočih ledenikov odtekale skozi dva kilometra debele plasti kamnine, topile in brusile apnenec ter nastavljale poligon igre globin, ki bo zasvojila generacije visokogorskih jamarjev. Proces zakrasevanja še vedno poteka: z več kot 3200 milimetri padavin na leto spada Kanin med najbolj namočena območja v Evropi. Postavitev bolj topnega apnenca nad manj topnim dolomitom in tektonski prelomi so narekovali živahen razvoj jam. V severnem, italijanskem delu pogorja prevladujejo dolgi, plitvejši prepleti rovov. Njihova najdaljša jama je dolga kar 80 kilometrov. Na jugu, v Sloveniji, brezna strmo padajo več kot kilometer globoko, vodoravni spleti pa so globoko pod površjem.