V Davorjevem breznu

Besedilo: Tadej Golob
Fotografija: Peter Gedei

Če bi se – ali pa če se je – poleti leta 2009 kakšen voznik na cesti med Kačičami in Rodikom v sežanski občini ozrl proti ozkemu žlebastemu udoru med cesto in železniško progo, bi se mu ponudil nenavaden prizor.
Na gozdnih tleh je sedel mlad moški in prižigal dišeče paličice. Član kakšne sekte? Niti ne. Le Davor Mesarec, domačin, jamar, je iz prepiha, ki je vlekel iz desetkrat deset centimetrov velike špranje med listjem in vejami, skušal ugotoviti, kaj neki bi lahko bilo pod njegovimi nogami, pod nanosi blata nad sicer kraškim podzemljem. Nekaj let pozneje se skupaj z jamarskimi kolegi, tudi iz tržaškega kluba Commissione Grotte Eugenio Boegan, lahko pohvali z odkritjem podzemske lepotice, ki je s 305 metri globine tudi druga najgloblja jama med Divačo, Ilirsko Bistrico in Jadranskim morjem. Do odkritja ni prišlo po naključju.
Davor je podolgovato dolino, dolgo kilometer in pol in široko kakih 300 metrov, raziskoval devet let, čeprav v neposredni bližini ni jam; sta le dve krajši brezni, globoki 10 in 20 metrov. Hodil je po suhih strugah, po katerih so v nekih drugih časih tekli in ponikali potoki, in iskal vhod, luknjo, skozi katero je tista voda morala odtekati. Našel je kup udorov, zasutih z glino, vhoda pa ne. Skoraj bi že obupal, ko je prav v najožjem delu doline odkril špranjo, skozi katero je pihalo.
“Zadnji hip sem jo našel. Prepih je bil tudi edino znamenje, da gre za jamo. Najprej sem mislil, da gre le za vhod v lisičino, ker je bilo okrog vse zelo čisto,” pravi danes 33-letni Davor, ko se dobiva na kavi v Kozini, “potem pa sem malo bolje pogledal in videl, da vleče kot za stavo. Špranjo sem opazoval poleti, v vročini, a brž ko sem sedel obnjo, je mrzlo zavelo, zrak iz nje je imel kvečjemu deset stopinj.