V čajnem raju

PRIPADNIKI MANJŠIN, KI GOJIJO ČAJEVCE
VISOKO NA GORI JINGMAI,
VZTRAJAJO PRI STARODAVNIH POSTOPKIH,
ZAVRAČAJO SODOBNO KMETOVANJE IN
PRIDELUJEJO VRHUNSKI ČAJ.
TA V ZADNJEM ČASU
POSTAJA VSE BOLJ PRILJUBLJEN.

Čaj je takoj za vodo najbolj priljubljena pijača na svetu. Po splošnih ocenah se na planetu vsako leto popije 170 milijard litrov čaja najrazličnejših vrst, od zelenega do črnega in vulunga (oolonga). Te vrste obstajajo zaradi različnih postopkov predelave, sicer pa vse pridobimo iz iste osnovne sestavine – iz rastline Camellia sinensis. Ta cvetoča zimzelena rastlina se je razširila po svetu – najopazneje na začetku 19. stoletja, ko so jo britanski kolonialisti prinesli v Indijo in s tem končali kitajski monopol.

Toda ena od vrst čaja, in to prav posebna, ostaja do danes neločljivo povezana z goro Jingmai. Blangi naj bi bili skupaj s še eno etnično manjšino, z Daji, že več kakor tisoč let nepretrgano vzdrževali te starodavne nasade rastline Camellia sinensis var. assamica, podvrste, iz katere pridobivajo črni čaj, pa tudi temni, bogati čaj puer, po katerem slovi ta gora. Nekateri poznavalci to zelo iskano mešanico označujejo za “pitno zlato” – tudi zato, ker jo številni proizvajalci fermentirajo najmanj 10 let, s čimer ustvarijo polno aromo in ji zvišujejo ceno. Med vse številnejšimi pripadniki premožnega sloja na Kitajskem velja, da je pijača, pripravljena iz te mešanice z rahlo grenkim priokusom po oreških in zemlji, primerljiva z vrhunskim vinom. S staranjem čaj pridobiva mehkobo in kompleksnost – s tem pa tudi vrednost.

Pred dvema letoma je Unesco uradno uvrstil Jingmai na seznam svetovne dediščine in ga s tem razglasil za kraj z edinstveno kulturno vrednostjo. To je edino tako območje, povezano s pridelavo čaja. Morda ni naključje, da se je cena čaja z gore Jingmai približno podvojila, odkar se je pred več kot 10 leti začelo govoriti o tem priznanju.

“Gora Jingmai
je kakor
staro drevo,
ki ima dvoje:
edinstveno
zgodovino
in močno
življenjsko silo,
ki se še naprej
krepi.”

ZUO JING, profesor na Univerzi Anhui

Ko sta Ai in Ke košaro napolnila s svežimi listi, sta se vrnila domov in začela zapleteni postopek predelave. Liste sta razprostrla, da so nekoliko oveneli, medtem pa je Ke zakurila z drvmi za naslednji, ključni korak: parjenje ali “ubijanje zelenila”, ki ustavi razkrajanje. Ko je Ai vrgel liste v vroč vok in prekinil oksidacijo, je sobo napolnil prijeten vonj po oreških.

Pustila sta, da so se listi ohladili, nato se je Ke z vso natančnostjo lotila ročnega zvijanja. Vsak list je nežno upognila, da se je iz razpokanih celic sprostilo še več arome. Ko so se pazljivo razprostrti listi posušili, je bil čaj pripravljen za stiskanje, pakiranje in staranje. S tem postopkom se pridobi mladi puer, čaj, ki še vedno potrebuje približno 10 let ali več, da dozori do vrhunskosti.