Utrip Konga

Glej, umetnik.Prihaja iz lope, ki ni nič večja od jetniške celice, čeprav je živo prepleskana in izvesek nad vrati naznanja, da gre za Place de la Culture et des Arts. Tu živi, tu dela. Star je 32 let, postrižen na Irokeza, z zlatimi uhani, prevelikimi črno okvirjenimi očali, v kavbojskih škornjih, s pasom znamke Dolce & Gabbana in z valovito svileno srajco bakrene barve s kapuco. Ime mu je Dario in rad bi naju obvestil: “Sem kralj te soseske.”

Soseska, ki jo ima v mislih, je Matete: vsa utesnjena, ubožna, divja, sloveča po atletih in tatovih. (Ne pa toliko po umetnikih, ki so tudi modni sladokusci. Nekoč so Daria v neki drugi soseski napadli in oropali, pokradli so mu imenitna oblačila in ga prisilili, da se je oprijel boksa, da bi se znal braniti.) Poleg njegove lope v polmraku sedi starka in prodaja kupe oglja. Više gori na cesti se razprostira zmešnjava tržnice, na kateri branjevci prodajajo kladiva, banane, cigarete. Niže doli na cesti poskušata policista obrzdati razburjeno žensko, ki si trga oblačila s telesa. Sva v utripajočem osrčju Kinšase, prestolnice Demokratične republike Kongo – kjer meritve, denimo količine hrane na človeka ali kakovosti vode, razodevajo domala pogubno stanje. V resnici pa je mesto še preveč živo.

“Kar naprej!” povabi Dario. V lopi ni postelje. Stene prekrivajo njegove slike, kakršnih od širokoustneža petelinjega koraka, ki sem ga spoznal na tekmovanju sape – na njem se zbirajo moški iz Kinšase in razkazujejo drage cunjice, do katerih se jim je uspelo dokopati z vsakdanjo zvito iznajdljivostjo – ne bi pričakoval. Iz tiste nenavadne množice siromašnih pozerjev se je pognal k meni, pokazal nase in se považil: “Hlače Yohji Yamamoto! Škornji El Paso! Čepica znamke Kassamoto, ki stane 455 evrov!” In tako naprej, dokler se ni nekako izkazalo, da je poleg tega, da je navdušen sapeur ali poznavalec mode – “Ko bom umrl, bodo moje obleke pokopali skupaj z mano!” – tudi doštudiral na Akademiji za likovno umetnost v Kinšasi. “Že od desetega leta slikam,” je povedal.

Njegove slike so nebrzdane, sanjave in koprneče, vse obenem. V spomin prikličejo prizore z nagnetenih ulic in samotno garaštvo vsakdanjega življenja – sizifovsko, a živahno podobo mesta, ki je dalo nekatere največje afriške umetnike. Številni od njih – slikarja Pierre Bodo in Chéri Samba, glasbenika Papo Wemba in Koffi Olomide, kiparja Bodys Isek Kingelez in Freddy Tsimba, če naštejemo samo nekatere – slovijo po vsem svetu. Dario morda ne bo nikoli. Kljub temu še vedno posveča življenje iskanju lepote v ubijajočem garanju. Prosim ga, naj mi kaj naslika, in mu opišem, kaj imam v mislih. Strinjava se glede cene, v katero je všteto tudi sto dolarjev predujma za slikarske potrebščine. Izročim mu denar in diskretno ga pospravi v Sveto pismo na polici. “Nimam denarja,” pravi, “toda ljudje mojega kova nikoli ne izgubimo poguma. Smo borci. Umiramo častno.”